Revija Zeleni Raj

V zahodni in srednji Aziji je poletje tako vroče, da melone in lubenice sredi puščavskega podnebja obilno rastejo in rodijo. Povsod tam, kjer je vode dovolj, se bohotijo, da je kaj. V velikih oazah na robu puščave Takla Makan, ki jih osvežujejo reke z gora in iz njih napeljani namakalni kanali, uspevajo najrazličnejše vrste vseh oblik, barv in okusov. In prav lubenice in dinje so tiste, ki že od nekdaj najbolj osvežijo in odžejajo prebivalce teh vročih predelov. Zato ni čudno, da poleti po teh slastnih sadežih segamo tudi prebivalci hladnejših predelov zemeljske oble. Gore zloženih zelenih in sivo rumenih okroglin, pod katerimi se šibijo stojnice na živilskih trgih, so prepričljiv dokaz, kako radi jih imamo in kako drugačna bi bila poletja brez njih.

V nasprotju z drugimi okroglimi, bučastimi rastlinami, ki jim je bila prvotna domovina Južna Amerika, dinje izvirajo iz jugovzhodne Azije, lubenice pa iz vzhodne Afrike. Zaradi njihovih zahtev po toplem in vlažnem okolju jih pri nas lahko gojimo v rastlinjakih ali na prostem, toda le če so poletja dovolj vroča. Plodovi se namreč lepo razvijejo samo, če je temperatura zraka med njihovim zorenjem okoli 27 stopinj Celzija in ponoči ne pade pod 10 stopinj Celzija. Ob primerni preskrbi s semeni in upoštevanju dveh temeljnih zahtev lahko tako vzgojimo kar nekaj sort melon, ki sicer niso ali so le redko naprodaj.

Poleg toplote za uspešno rast potrebujejo tudi dovolj vlage, tako v tleh kot v zraku. Zato se bodo melone in lubenice, ob namakanju ali zalivanju seveda, najbolje izkazale tam, kjer brez težav in obilno rodijo kumare in druge bučevke. Tla naj bodo rahla in rodovitna. Če prst ne vsebuje vsaj polovice gnoja ali komposta, jo je obvezno treba obogatiti z zadostno količino preperelega hlevskega gnoja ali komposta. Prav tako prst ne sme biti kisla, ker rastline v njej ne bodo rasle. Odlično pa bodo uspevale v rahlo peščeni, odcedni prsti.

Izdolbene polovice melon so odlične pasti za polže. Narobe obrnjene, na enem mestu nekoliko dvignjene, položimo med rastline, ki jih objedajo slinarji. Zjutraj bomo presenečeni, koliko nepovabljenih gostov bomo našli v njih.

Semena lubenic in melon posejemo spomladi v lončke in jih dovolj zgodaj, takoj ko je primerno toplo, presadimo na prosto, oziroma posadimo kupljene sadike, da bodo imele čas za razvoj. Ker je osnova zanj dovolj toplote, zelo pomaga, če jih na začetku rasti, ko je ponoči ponavadi hladneje, gojimo v tunelu ali podobnem zavarovanem prostoru, ki ga nato lahko odstranimo. Ko mlade rastline razvijejo prve štiri liste, odščipnemo vršiček in tako spodbudimo stransko razrast. Ker so cvetovi enospolni, z opraševanjem povečamo nastavek plodov. Plodov ne smemo obirati prezgodaj, kot velja za večino melon in lubenic na stojnicah s sadjem in zelenjavo, saj ne morejo razviti svoje polne arome. Zato naj ostanejo na steblu »pripeti« čim dlje oziroma toliko časa, dokler ne začne pecelj vrh sadeža odstopati.

Kalitev semen lahko pospešimo tako, da jih položimo med dva navlažena pivnika in vse skupaj postavimo na topel prostor. Med kalitvijo semena ne smejo biti preveč mokra in tudi izsušiti se ne smejo.

Melone in lubenice so sadeži, ki pomagajo osvežiti in ohladiti vroče poletje. V vročini ni prijetnejšega kot uživati v prijetni senci ob osvežujočem okusu ohlajene rezine melone ali lubenice. Ko zaužijemo melono, se, ne da bi vedeli, naužijemo tudi beta karotena in drugih karotenoidov; melone z oranžnim mesom so sploh ena najbogatejših vrst sadja s karotenoidi. Ti so po učinkovanju v telesu znani kot antioksidanti, beta karoten pa je predhodnik vitamina A. V melonah ne manjka niti drugih vitaminov, presenečajo tudi z (za sadje neobičajno raznoliko) vsebnostjo rudnin. Sladkorjev jim tudi ne manjka, saj so melone ena najslajših vrst sadja. Vendar ne vse po vrsti; največ ga vsebujejo povsem zrele sorte z oranžnim mesom, medtem ko znajo biti tiste z belim in zelenim mesom komaj kaj sladke. Takšne so na primer zimske melone, ki imajo gladko lupino in se po obiranju ohranijo meseca ali dva, vendar ne dišijo in so le malo aromatične.

Po učinkovanju v telesu so melone in lubenice koristne malodane za vse: čistijo sečne poti ter učinkujejo splošno čistilno. Odlične so za prebavo, za zdravo kri in zaradi karotenoidov pripomorejo k obrambi telesa pred prostimi radikali. Da nas obenem nasitijo in odžejajo, pa menda ni treba posebej poudarjati.

Ko so plodovi za pest veliki, jih položimo na kozarec za vlaganje ali na narobe obrnjene, prazne konzervne škatle, da ne ležijo na tleh. Tako jim omogočimo hitrejše zorenje in jih obvarujemo pred gnitjem. In kako vemo, kdaj so melone in lubenice zares dovolj zrele? Pri melonah vemo po vonju, kdaj  naj odtrgamo sadeže s plazečega se prepleta dolgih stebel. Bolj ko dišijo, bolj zrele so. Pravzaprav je gojenje melon poseben privilegij, saj tako lahko uživamo v res polnem okusu teh sadežev visokega poletja. Pri obiranju lubenic pa upoštevajmo nasvet Marka Twaina: potrkajmo po sadežu, in če se trkanje sliši kot »pank«, je sadež zrel, pri nezrelem pa bo trkanje slišati kot »pink« ali penk«.

Recept: Za posebne priložnosti se potrudimo z nekaj več priprave: prerezano melono izdolbemo z žlico in kroge, polkroge ali kakršnekoli oblike že naredimo, pustimo kar v »skledi«. Za piko na okusni i dodamo kanec maraskina, polsuhega belega vina ali malo limoninega soka. Sortam manj sladkih melon prija več dodatkov in jih pripravimo tudi v sadnih solatah. Z več drznosti se jih ne ustrašimo niti v zelenjavnih solatah.