Vrtovi
Manj znane kobulnice
Kobulnice – veste, kaj vse spada v to skupino rastlin? Ja, verjetno ste najprej pomisli na korenje in peteršilj, morda kdo še na pastinak. Kaj več pa že težko prikličete v spomin, kajne? Naj vam tokrat predstavim nekaj manj znanih predstavnic in predstavnikov, ki jih ne smemo spregledati in si zagotovo zaslužijo prostor na vašem vrtu. Mene naravnost navdušujejo!
Dišeči kromač
Dišeči kromač oz. Myrrhys odorata je bil prvotno rastlina iz evropskih gorskih regij, od tam pa se je razširil po velikem delu Evrope. V naravi raste na travnikih, ki so bogati s hranili, na gozdnih robovih in obvodnih gozdovih. Rastlino so najverjetneje gojili že Rimljani in jo uporabljali kot zelenjavo, tako pa naj bi se tudi razširila po Evropi.
Dišeči kromač je trajnica in trpežnica. Listi, ki so podobni praproti, po drgnjenju močno zadišijo po janežu. Pozno spomladi odžene cvetna stebla z velikimi belimi socvetji, ki jih redno obiskujejo metulji in druge žuželke.
Dišečemu koromaču najbolj ustrezajo senčna ali polsenčna mesta, potrebuje pa s hranili bogato zemljo, ki se poleti ne izsuši prehitro. Rastlina doseže meter višine, bogato pa se razrašča tudi v širino. Tako je optimalna razdalja pri sajenju vsaj približno pol metra. Vsebuje vitamine in beta karotene, poleg tega pa še železo, kalcij, magnezij, cink in mangan. Deluje antioksidantno, pospešuje prebavo in čisti sečne poti.
V kuhinji je dišeči koromač zelo vsestransko živilo, saj je celotna rastlina užitna, njene dela pa lahko uporabimo bodisi kot zelenjavo bodisi kot začimbo. Sladki listi so lahko alternativa sladkorju, še posebej lepo pa se podajo k rabarbari. Njegovo sočno korenino lahko dušimo, pri tem pa dobimo okus, ki spominja na pastinak z dodano aromo janeža. Lahko ga uporabljamo enako kot navadni hrenovk, ker je okus zelo podoben. Cvetovi z vonjem po medu in s sladkastim okusom po janežu so zelo koristni kot okraski za sladice, semena s sladkim okusom po janežu pa lahko uporabimo tudi na primer v pecivu. Slednja lahko tudi grizljamo, a še preden dozorijo in dobijo temno barvo – poleg zanimivega okusa bodo osvežila tudi našo sapo.
Aleksander
Aleksander oz. Smyrnium olusatrum je bila zelo priljubljena zelenjava, ki so jo gojili že od antičnih časov, bila je nadvse cenjena tudi pri Rimljanih. Recepte z aleksandrom najdemo celo v edini ohranjeni kuharski knjigi iz antike, ki se imenuje Apicius De Re Coquinaria. Njegova priljubljenost je postopoma začela upadati šele v 17. stoletju, ko je njegov prestol zasedla zelena. Na žalost pa smo v današnjem času tako nanj že praktično pozabili.
Celoten članek preberite v poletni izdaji revije Rože&vrt/Zeleni raj 2021.
