Vrtovi
Juliana – »čarovni vrt« v Trenti
Najstarejši alpinum v naravnem okolju na slovenskem ozemlju ima veliko kulturno in zgodovinsko vrednost.
»Začarani vrtovi rojenic so že zdavnaj izginili. Mračna pravljica o Zlatorogu nam pripoveduje, kako se je zgodilo. Toda tu je nastal nov čarovni vrt, sredi svetle sedanjosti!«
Julius Kugy: Iz minulih dni
Juliana je najstarejši alpinum v naravnem okolju na slovenskem ozemlju in ima veliko kulturno in zgodovinsko vrednost. Od drugih večjih alpskih botaničnih vrtov v Evropi se razlikuje po pestri mešanici alpskih, kraških in endemičnih rastlin.
Vrt je leta 1926 ustanovil tržaški trgovec Albert Bois de Chesne (1871–1953). V Trenti si je kupil nekaj zemlje 50 metrov nad cerkvijo sv. Marije in 30 metrov nad Sočo. Nadmorska višina je okrog 800 metrov, leži na pobočju Kukle in meri 2.572 m2. Zaradi vlage, svetlobe in sence, zatišne lege in razgibanega terena, posutega s skalami različnih velikosti, je bil ta košček najprimernejši za njegove namene. Bois de Chesne je poskušal rastlinam zagotoviti vsaj podobne življenjske razmere, kot jih imajo v naravi.
Med drugo svetovno vojno in nekaj let po njej je bil vrt bolj ali manj prepuščen sam sebi. Ravnateljica Prirodoslovnega muzeja, znana botaničarka in naravovarstvenica dr. Angela Piskernik, si je vsa leta po vojni prizadevala, da bi Juliano obnovili in zanjo skrbeli. Leta 1951 so jo uradno zavarovali kot hortikulturni spomenik oziroma spomenik oblikovane narave. Po letu 1953 sta za Juliano skrbeli občina Bovec in Goriška turistična zveza. Ni pa imela strokovnega vodstva. Z januarjem 1962 pa je dokončno prešla pod upravo Prirodoslovnega muzeja Slovenije.
Kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki se jim ni mogoče ogniti, vidimo v Juliani okrog 600 najznačilnejših in najlepših predstavnic rastlinstva naših Alp, njihovega predgorja in tudi kraškega sveta, nekaj pa je tudi endemičnih, ki zunaj slovenskih meja ne rastejo.
Za simbol vrta smo izbrali Zoisovo zvončico (Campanula zoysii), ki je »prava hči slovenskih planin«, saj raste samo na sončni strani Alp in v Trnovskem gozdu. Našel jo je botanik Karel Zois v Bohinjskih Alpah in na vrhu Storžiča. Na naših tleh živi še iz časov pred ledeno dobo.
Z Juliano je tesno povezana znamenita Scabiosa trenta, trentarski grintavec, ki je postal simbol Kugyjevih mladostnih iskanj. To skrivnostno rastlino je v drugi polovici 18. stoletja našel naravoslovec Balthasar Hacquet. Potem je trentarski grintavec skrivnostno izginil. Mnogi botaniki so ga zaman iskali. Tudi mladega Kugyja je prav Scabiosa trenta pripeljala v Trento in v Julijce. Kasneje so ugotovili, da je trentarski grintavec čisto navadna bleda obloglavka (Cephalaria leucantha), ki raste na kraških gmajnah in prisojnem skalovju.
Triglavska roža (Potentilla nitida) je blazinasta, srebrno dlakava rastlina. V Juliani vzcveti le tu pa tam, bledi cvetovi so le medel odsev živo rožnato rdečih kapljic Zlatorogove krvi, posutih po grušču pod najvišjimi vrhovi.
Spomladi vzcveti Blagajev volčin (Daphne blagayana). Na gredici, kamor ga je posadil že Bois de Chesne, ne uspeva najbolje, nekoliko više pod drevesi pa raste v preprogi.
Hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) je edini endemični rod slovenskega rastlinstva. S svoje gredice se je razselila ob potkah skoraj po vsem vrtu.
Rumenocvetno Hladnikovo buniko (Scopolia carniolica f. hladnikiana) smo že nekajkrat poskušali presaditi iz Botaničnega vrta v Ljubljani, vendar nikakor »noče« uspevati. Nekaj metrov zunaj vrta pa smo našli vsaj deset visokih, močnih, cvetočih primerkov!
Kranjski jeglič (Primula carniolica) je eden naših najlepših mlajših endemitov. V Juliani sicer uspeva, veliko več pa imamo idrijskega jegliča (Primula x venusta), križanca med kranjskim in lepim jegličem (Primula auricula).
Vrt ni namenjen samo botanikom, ki se poklicno ukvarjajo z rastlinstvom, ampak predvsem tistim, ki so jim pri srcu gore in narava.
Profesor Ciril Jeglič, pisec prvega vodnika po Juliani (1963), je zapisal: »Noben vrt ni nikoli dokončno urejen. Obliko in vsebino mu daje človek, a žive rastline se v njem razvijajo predvsem po svojih prirojenih navadah.«
V našem »čarovnem vrtu« tako kot po vseh drugih vrtovih nikoli ne vidimo vseh rastlin naenkrat, vedno pa nas razveseli vsaj nekaj cvetlic.
