Revija Zeleni Raj

Očitno je navdihnila že stare Grke, saj njeno strokovno ime, Sciurus vulgaris, izhaja iz grščine in pomeni tisti, ki se senči z repom.

Veverica sodi v družino veveric, te pa v veliko skupino glodavcev. Veverice so razširjene po vsem svetu, le v Avstraliji jih ni. Ta, ki jo poznamo pri nas, prebiva po vsej Evropi in Aziji.

Prebiva povsod tam, kjer raste drevje. Rada ima iglaste in mešane gozdove, v katerih pobira različne plodove in sadeže. Kjer gozdovi in parki segajo do vrtov, rada zahaja tudi nanje, še posebej če so zasajeni s sadnim drevjem, orehi in leskami. Drugače so njena glavna hrana smrekova, jelkina in borova semena. Storž odgrizne pri peclju, ga prime s sprednjimi tačkami, ga vrti in pri tem z zobmi spretno trga lusko za lusko, dokler se ne pokaže seme, ki ga pobere z jezikom in požre. Tako obgrizeni storži so lahko prepoznavni, najdemo pa jih običajno pod smrekami ali ob kakšnem štoru.

Sicer pa pri hrani ni prav izbirčna, kar se še posebej vidi v parkih. Tam so nekatere celo tako zaupljive, da hrano vzamejo, ne boste verjeli, iz roke! Pri tem sploh ni pomembno, ali so to orehova jedrca, kostanj ali dišeč kolač. Veverica rada obiskuje ptičje krmilnice, kjer si pozimi postreže z nastavljenim zrnjem in semenjem. Kadar pri iskanju hrane naleti na ptičja gnezda, si postreže z jajci. Liže tudi drevesne sokove. Kaj je užitno in kaj ne, se mlade veverice naučijo od mame. Največ hrane pojedo spomladi. 

Poglejmo še v njeno osebno izkaznico. Velika je okrog 25 cm, nekoliko manj meri košat rep, tako da je skupaj dolga slabega pol metra. Težka je dobrega četrt kilograma, teža je odvisna tudi od letnega časa. Barva dlake se spreminja tako sezonsko kakor tudi glede na zemljepisno območje, kjer živi. Pozimi je temnejša, bolj temno rjava, poleti pa rjavkasto rdeča. Po trebušni strani je zelo svetla, skoraj povsem bela. Opazimo lahko povsem temno obarvane veverice, znani pa so tudi albini, kar pomeni, da je veveričji kožuh obarvan belo. Na košatem repu je dolga dlaka razporejena v dveh vrstah, kar je posebno dobro vidno od blizu. Konce uhljev krasijo dolge dlake, izoblikovane v čopke, ki so pozimi daljši kot poleti. Noge so močne, na prstih pa ima ostre kremplje, ki ji omogočajo spretno plezanje. Živi do deset let.

Veverica skoti mladiče dvakrat letno. Mladiči spregledajo po mesecu dni, štirinajst dni pozneje prvič zapustijo gnezdo. Samostojni postanejo po dveh mesecih, vendar se še vedno zadržujejo v bližini mame veverice.

Številni ljudje mislijo, da veverica zimo prespi ali da pozimi vsaj hibernira. V resnici je živahna tudi v tem letnem času, le da se v slabem vremenu zadržuje v svojem gnezdu.

Veverica si jeseni, ko je hrane več, kot je lahko poje, dela zalogo za hude zimske čase. Skriva jo na različne kraje, na primer v drevesna dupla, pod korenine ali pod kamenje, pogosto pa hrano zakoplje. Koliko teh zalog posamezna veverica najde, je seveda vprašanje. S stikanjem po različnih špranjah in duplih prav gotovo najde tudi zalogo kakšne sosede. Veliko pozabljenih zakopanih semen kasneje tudi vzkali, s čimer veverica pripomore k pogozdovanju.

Veverica se giblje zelo hitro, vendar ima tudi ona svoje plenilce. Najnevarnejša ji je kuna zlatica, ki je prav tako spretna plezalka kot ona. Kdaj pa kdaj kakšno odnese kragulj, občasno tudi sova.

Veverice si gradijo gnezda, v katerih spijo, medtem ko samica za nego mladičev izbere tudi drevesno duplo. Velikokrat veverica zasede staro vranje gnezdo in ga priredi po svoje. Popravi spodnji del, nad gnezdom zgradi streho. Tako gnezdo spominja na sračje, vendar se od njega razlikuje po tem, da veverica za streho uporabi veje z listjem, ki jo varujejo pred padavinami. Gnezdo ima dva vhoda: glavnega in manjšega, ubežnega, ki je običajno tik ob deblu. Gnezdo od znotraj obloži z mahom. Veveričjih gnezd ni lahko najti, saj so običajno povsem v vrhu krošenj, največkrat na iglavcih, kar iskanje še oteži. Neredko zasede tudi ptičje valilnice.

Veverica je izredno živahna, ves čas je v gibanju; v mirovanju jo bomo videli le redkokdaj, največkrat pri obedu. Ponavadi spleza vse do vrha krošnje, ne da bi se ustavila. Pri opazovanju njenih vragolij se nam včasih zazdi, da je precenila svoje sposobnosti, posebej še, ko se povsem mirno požene na sosednje drevo, ki je oddaljeno nekaj metrov.

Njeni skoki so lahko dolgi tudi do pet metrov. Čeprav je spretna plezalka, pogosto zaide tudi na tla, kjer si išče hrano ali po tleh premaga razdaljo med drevesi, če je ta za skok prevelika.