Izšla je nova številka!

Trni kot orožje

O živih mejah smo pogosto pisali in spodbujali njihovo zasajanje, saj imajo številne pozitivne učinke za naše okolje, poleg tega pa so vsaka po svoje privlačne. Seveda ne zanikamo, da je z njimi

Vrtnine za čedalje bolj vroča poletja

Podnebne spremembe v naše poletje prinašajo vse bolj ekstremne temperature, veliko daljša pa so tudi obdobja, ko se temperature gibljejo nad 20 °C. Tako se spreminjajo tudi pravila gojenja nekater

Priprave na zasaditev balkonskih in okenskih korit

Skoraj ni človeka, ki ne bi ob pogledu na cvetoče pročelje hiše zavzdihnil od lepote. Okrasna korita na balkonskih ograjah in okenskih policah še tako preprosti hiši dodajo srce, kanček glamurj

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Vrtovi

Ptica modrosti in predsodkov

Milan Vogrin

Le težko bi našli žival, s katero je povezanih toliko vraževernosti kot s sovami.

Topel jesenski večer nas je pripravil do tega, da smo pred hišo posedeli nekoliko dlje kot običajno. Nenadoma pa »hu-hu hu-u-u-u-u-u« iz bližnjega gozda in idila se v trenutku spremeni v turobne trenutke. Nekaj trenutkov zatem se v zraku, nad travnikom, tik ob vrtu pojavi še silhueta večjega ptiča, sove. Iz mrmranja ob mizi se da izluščiti, da oglašanje sove zagotovo ne prinese nič dobrega in da bo treba nekaj storiti, da se sova ne bo več pojavljala ali oglašala v bližini. Čeprav smo v 21. stoletju, se kaj podobnega pri nas, žal, še vedno dogaja.

Le težko bi našli žival, s katero je povezanih toliko vraževernosti kot s sovami. Pa to ne velja le pri nas, temveč tudi drugod. Sove so včasih prištevali med ujede, za katere vemo, da so bile obsojene na smrt. Sove so pobijali vsi in povsod. Posledice so še danes vidne, zaprašene nagačene sove vidimo skorajda pri vsaki hiši, kjer »krasijo« hodnik ali sobo. Zakaj so si prislužile tako dvomljiv sloves, lahko le ugibamo, verjetno pa je k temu pripomoglo njihovo nočno življenje in s tem nepoznavanje njihovega načina življenja. Danes so sove zakonsko zavarovane, kljub temu pa se še zgodi, da katero pokonča človeška roka, bodisi iz vraževernosti, objestnosti ali kar tako.

Starim Grkom so bile sove simbol modrosti in znanja, zato je bila sova spremljevalka boginje Atene, ki je slovela kot najmodrejša med boginjami grškega Olimpa. Morda je ravno to, da sovo na splošno povezujejo z ženskim principom, v kasnejšem, izrazito moškem obvladovanju sveta nadnjo priklical toliko gorja in zaničevanja. Nasprotno kot orel, ki je predstavljal ptico sonca – dneva, torej simbol moškosti, sta bili noč in luna vedno tesno povezani s pojmovanjem ženskosti. Moški so pisali zakone po svoji meri in žensk jih je bilo nekako strah. Bile so brez pravic, moška lastnina, zažigali so jih kot čarovnice in jim odrekali pravico do lastnega prepričanja. Zato ni čudno, če še danes lahko slišimo, da o kaki stari ženski rečejo, da gleda kot sova. Do čarovnice potem ni več daleč.

Zanimivo je, da so v anglosaškem svetu sove od nekdaj pojmovali kot ptice razsodnice, modre ptice, polne pametnih nasvetov, ki so jim prisluhnili tudi veliki modreci in vladarji. Njihova modrost je ostala živa vse do danes. To vemo vsi, ki smo kdaj prebirali dogodivščine medvedka Puja, si ogledali katero od priljubljenih risank Walta Disneyja ali trepetali ob usodi kralja Arthurja in čarovnika Meryllinga. Zadnjih nekaj let pa je prav gotovo najbolj znana sova na svetu bela sova Hedwiga malega pogumnega čarovnika Harryja Potterja. S svojo modrostjo in preudarnostjo se je zapisala v srca starih in mladih bralcev te preproste, vendar tople pripovedi.

V Sloveniji živi kar deset vrst sov. Veliko, če pomislimo, da jih v vsej Evropi lahko srečamo »le« trinajst. Izmed teh desetih je nekaj prav redkih, kot recimo močvirska uharica, ali pa zelo skrivnostnih, recimo koconogi čuk, ki živi sredi obsežnih gozdov. Kljub temu pa se s sovami lahko srečamo tako rekoč na domačem pragu ali pa, kar je še skoraj verjetneje, na podstrešju. Med najpogostejše vrste, ki živijo v bližini človeka, sodijo pegasta sova, lesna sova, veliki skovik, mala uharica in čuk, torej polovica pri nas živečih sov. Tokrat bomo bolje spoznali prve štiri vrste, čuka pa bomo, zaradi nekaterih njegovih posebnosti in vraž, pustili za kdaj drugič.

Med vsemi štirimi vrstami je na človeka in njegova naselja zagotovo najmanj vezana pegasta sova, ki jo strokovno imenujemo Tyto alba. Pegasta sova pri nas živi samo v naseljih, kjer si za gnezdenje izbere zapuščene stavbe, hleve, senike, cerkvene zvonike, manj obljudena podstrešja – skratka kraje, ki sovo spominjajo na njena naravna gnezdišča, predvsem skalne stene. Pegasta sova je, čeprav živi dobesedno kot naš podnajemnik, izredno skrivnostna vrsta. Njeno oglašanje ni podobno glasovom drugih sov, temveč morda bolj cviljenju nepodmazanih težkih vrat. Od drugih naših sov se razlikuje tudi po obarvanosti, saj je med vsemi najsvetlejša. Leta samo ponoči v trdi temi, v nasprotju z drugimi vrstami, ki se na lov podajo že v mraku ali celo ob belem dnevu. Pri nas pegasta sova velja za redko vrsto, verjetno ne šteje več kot sto parov; živi predvsem v severovzhodnem delu in na Primorskem.

Lesna sova (Strix aluco) in mala uharica (Asio otus) sta naši najpogostejši sovi, okrog dva tisoč parov vsake vrste živi pri nas. Lesna sova je bolj gozdna vrsta, uharica pa ljubi bolj odprt svet. Obe lahko gnezdita tudi dokaj blizu naselij ali celo v njih, recimo v kakšnem travniškem sadovnjaku ali mestnem parku.

Poglejmo še velikega skovika (Otus scops), ki mu pravijo veliki samo zato, ker je nekoliko večji od malega skovika, drugače pa ni dosti večji od škorca. Z njim smo se skoraj zagotovo vsi že srečali na morju, ko smo v večernem mraku poslušali monotoni »dju«, ki je prihajal izmed borovcev. No, skovik pa ne živi samo v Primorju, ampak tudi v notranjosti. Slišimo ga lahko na Ljubljanskem barju, v Slovenskih goricah in še posebej na Goričkem – gričevnatem delu Prekmurja. Zelo rad naseljuje stare visokodebelne sadovnjake.

Sove ne delajo gnezd. Za gnezdenje si izberejo bodisi kakšen skrit kotiček na zgradbi, poiščejo drevesno duplo ali pa uporabijo staro gnezdo drugih vrst, predvsem vran. Nekatere vrste rade zasedejo tudi narejene gnezdilnice, posebej ker jim naravnih dupel primernih velikosti vse bolj primanjkuje. To je priložnost za nas, da po svojih najboljših močeh pomagamo sovam. Primerno velika gnezdilnica, postavljena na primeren prostor, recimo na podstrešje k odprti lini, kjer bo sova imela varen dostop do gnezdilnice, ali visoko na drevo, lahko pomaga ohraniti kakšen sovji par. Takšno gnezdilnico – približne velikosti 100 (dolžina) x 50 (širina) x 50 (višina) cm z vhodno odprtino 15 x 15 cm – bo zasedla bodisi pegasta ali lesna sova. Za malo uharico pa lahko na drevo, najprimernejši je iglavec, namestimo kar staro košaro, ki spominja na gnezdo.

Zavest, da smo tudi sami naredili nekaj za ohranitev življenja, ki izginja, nam bo v ponos in zadoščenje. Ne uničevati – ohranjati je treba to, kar je z nami sobivalo že od nekdaj, in zakaj ne bi z nami živelo tudi v prihodnosti?

Še o prehrani sov. Z izjemo velikega skovika, ki se pretežno hrani z žuželkami, so preostale tri vrste bolj navezane na male sesalce, kot so miši, voluharji, voluharice in rovke. Ko bomo torej naslednjič slišali ali nemara celo videli sovo v bližini našega vrta, bodimo veseli, saj bo zagotovo z vrta ali iz sadovnjaka izginil kakšen nadležnež, ki nam povzroča sive lase. Če pa sova domuje pri nas, je to znak dobrega lastnika, ki zna sonaravno gospodariti, sova pa mu je pri tem dober zaveznik.