Revija Zeleni Raj

Živimo v času, ko vrtovi niso zasnovani v kakšnem prepoznavnem slogu, pač pa jih vsak med nami oblikuje sam ali po načrtu strokovnjaka, predvsem glede na prostorske, podnebne, rastiščne in finančne možnosti ter ob upoštevanju naše pripravljenosti za vzdrževanje. Zgledov nam ne manjka: tuji vrtovi so nam vsak dan bližji, ponujajo se v knjigah, revijah in na televiziji.

Japonski vrt je pojem, ki ga vsak Evropejec razume po svoje. Na oddaljenih japonskih otokih so prvotni prebivalci začeli urejati »prazne prostore« pred bivališči že v tretjem stoletju pred našim štetjem. Na peščenih površinah so premišljeno sadili zimzelena drevesa in postavljali naravno oblikovane skale, v katerih so bivala božanstva. V kotanjah so uredili »morja«, v njih pa so razmestili skale, »otoke večnosti«.

Skale, grmi, drevesa, pesek, vodni motivi in mah so ostali osnovne sestavine japonskega vrta več kot dve tisočletji. Pozneje so se jim pridružili nekateri arhitekturni elementi (mostiči, tlakovane poti, paviljoni, vodnjaki, svetilke), ki pa so s časom spreminjali svoje vloge in pomen.

Kdor ni imel priložnosti osebno spoznati japonskega vrta, ga bo morda zamenjeval s kitajskim vrtom. Kitajski vrtovi se od japonskih ločijo po večji vlogi arhitekture, simetrije in povsem drugačnih, bolj okrašenih stavbah. Z eno besedo: videti so manj naravni.

Na japonskem vrtu ima že od nekdaj vse simbolni pomen. Zato na njem skoraj ne vidimo cvetja, saj je preveč očitno in preveč minljivo.

Kaj nas torej napeljuje na to, da bi tudi sami radi uredili košček vrta, ki bi dišal po Japonski? Je to čistost prostora? Se prvič zares zavemo resničnosti izreka »manj je več«? Nas pritegne ljubek detajl bambusove cevi, iz katere boječe curlja voda v plitvo vdolbino na skali? Spoznamo, da je naš vrtič primeren predvsem za preprostost, kakršno (na videz) vzbujajo japonski vrtovi? Se nam zazdi, da bomo zmogli negovati peščene poti, nekaj izbranih skal, pritlikave bore, azaleje in droben curek?

Gotovo se bomo srečali z opazovalci in s predsodki: »Japonski vrt pač ne sodi v Slovenijo!« Ni bistveno dejstvo, da se vozimo z japonskimi avti, merimo čas z njihovimi urami, delamo z njihovimi računalniki. Ne, pomembneje je, da bomo na takšnem vrtu bolj povezani z naravo. Na njem bo vse, kar najdemo v (pravi) naravi. To bo naša mini narava, zato jo bomo ne le gledali, temveč opazovali, dojeli in vzljubili.