Revija Zeleni Raj

Enako pomembno pa je poznati zahteve posameznih vrst rastlin, ki jih mora vrtnar izpolniti, da bi se rastline lepo razvijale. Tako se izkaže, da je rastlino še najlažje kupiti, potem pa pride na vrsto razmislek, kam jo posaditi, da ji bodo razmere čim bolj ustrezale. Zato, da ne bi kupovali rastlin, ki na našem vrtu ne bodo uspevale, je priporočljivo, da poznamo vsaj osnovne zahteve rastlin, še preden nas očarajo v vrtnariji ali vrtnem centru.

Od morskih valov do zasneženih vršacev

Seveda ni enotnega recepta, kam posaditi izbrano rastlino, saj se razmere v Sloveniji močno razlikujejo. Od nekdaj vemo, da so razmere za rast v Seči povsem drugačne kot na primer v Planici. Več sončnih, toplih dni in višje temperature ob morju omogočajo daljšo, bujnejšo rast, medtem ko bi se ista rastlinska vrsta v alpskem svetu, ki ga povrh pozimi pokrije snežna odeja, opazno manj razraščala in cvetela. V gorski dolini bi ta rastlina imela tudi precej krajšo rastno dobo kot ob morju.

Z geografsko lego je povezana tudi količina padavin. Teh je v goratem, severnem delu Slovenije bistveno več kot ob morju, poleg tega pa so drugače razporejene skozi leto. Iz zahodne Slovenije skoraj nikoli ne slišimo pritoževanja nad sušo, nasprotno pa smo v obalnem pasu na daljša sušna obdobja že kar navajeni. Takšna obdobja s premalo padavinami so značilna tudi za Prekmurje, čeprav so seveda tudi leta, ki se odmikajo od tega povprečja. Letošnje bo že eno takih.

Kogar suhoparne številke ne dolgočasijo, bo ob pregledu razpredelnice padavin v domačem kraju (ali vsaj nekje čim bližje) ugotovil, da je povprečna letna količina padavin morda skoraj enaka kot na povsem drugem koncu Slovenije, kjer pa je v povprečju več ali manj sonca ter bolj vroče ali bolj mrzlo. Takrat se bo zavedel, kako pomembna je časovna razporeditev padavin. Nekatere rastline potrebujejo padavine med celotnim rastnim obdobjem, druge samo na začetku, tretje so najbolj zadovoljne, če je padavin med cvetenjem in tvorbo plodov čim manj … Kako naj torej vrtnar ustreže vsem tem (nasprotujočim si) zahtevam na istem vrtu? Težko!

Mikroklima

Ne gre drugače, kot da svoj izbor rastlin prilagodimo razmeram, ki prevladujejo na vrtu. Te razmere lahko le deloma približamo zahtevam rastlin. Pri tem moramo upoštevati značilnosti podnebja, v katerem leži naš vrt, čemur z drugimi besedami rečemo mikroklima.

Kaj je mikroklima?

Tudi znotraj klime, značilne za določeno regijo, so velike razlike med posameznimi deli regije oziroma območji. Klimo, značilno za majhno območje (mikrolokacijo), kar je lahko tudi naš vrt, imenujemo mikroklima.

Kaj določa mikroklimo na izbranem rastišču?

Najprej je tu svetloba, torej količina sončnih žarkov, ki jih je deležen prostor, kamor bi radi posadili rastlino. Sončna svetloba seveda ni pomembna samo zaradi toplote, ki jo daje, ampak je za rastline predvsem pomembna kot osnovni pogoj za fotosintezo.

Zmotno bi bilo misliti, da je dovolj, če rastlini zagotovimo čim daljše obdobje, v katerem bo deležna svetlobe, da bo tako ustvarila več snovi, potrebnih za svoj obstoj in nadaljnjo rast. Nekatere rastline namreč zahtevajo manj ur osvetlitve kot druge. Spomnimo se na primer priljubljenih kapucink, ki se po poletni vročini v vlažnih septembrskih dneh, ko je dan opazno krajši kot maja, prebudijo s tisoči cvetov. Torej je dobro preveriti, ali naša izbrana rastlina nima morda posebnih zahtev glede dolžine osvetlitve. Glede na to, koliko svetlobe potrebujejo rastline za dobro uspevanje, poznamo sončne, senčne in t. i. idealne sončno-senčne rastline. Te največkrat sestavljajo podrast in ne potrebujejo veliko svetlobe oziroma potrebujejo le svetlobo v določenem delu leta.

Sončno rastišče

Več težav je navadno z jakostjo sončne svetlobe. Ko je sonce v zenitu, je v našem celinskem podnebnem pasu razmeroma malo rastlin, ki bi tedaj uživale. Za vročino se, kot vemo, ne zmenijo rastline z debelimi, dlakavimi ali povoščenimi listi. Te so doma največkrat v Sredozemlju ali v katerem od predelov sveta s t. i. sredozemsko klimo. Večina preostalih rastlin, z izjemo iglavcev, bo opoldne skušala čim bolj zmanjšati površino svojih listov, da bi tako izhlapelo čim manj vode. To je videti v naših očeh kot povešeni, mlahavi ali zviti listi. Ko je sonce premočno, lahko nekatere najbolj izpostavljene liste celo ožge, kar je za rastlino nepopravljiva poškodba, ki jo mora kar se da hitro nadomestiti z novimi listi. Torej moramo pri izbiri rastline in njenega rastišča upoštevati, ali ima občutljive liste, ali je vajena močnega sonca, ali pa je opremljena z naravnim »zaščitnim faktorjem« (v obliki voščene prevleke, na primer).

Ni odveč ponovno opozoriti, da v naših krajih lahko škoduje tudi zimsko, ne le vroče poletno sonce. Rastline z debelimi, usnjatimi listi tudi pozimi (kadar jih ne pokriva sneg) izhlapevajo vlago skozi liste, resda manj kot poleti, a če je zima suha in mrzla, dnevi pa jasni, bo marsikateri sleč, pieris, lovorikovec, celo pušpan pomlad pričakal z ožganimi listi. Zato je treba biti pozoren in v takih sušnih, mrzlih, a sončnih dneh rastline zalivati – seveda izključno pri tleh, ob koreninah. Takšnim rastlinam torej poiščemo na vrtu prostor, kjer bodo tudi pozimi deležne sence v tistem delu dneva, ko je sonce najmočnejše.

Pri upoštevanju osvetljenosti vselej pomislimo tudi na tiste dele vrta, kjer lahko (primerne) rastline sadimo tik ob zidu, ki ga dobršen del dneva ogrevajo sončni žarki. Toplota, ki jo zid zbere v urah osončenosti, bo podaljšala čas rasti in pomagala rastlinam, rastočim ob zidu, da bodo lažje prestale mrzle noči in dneve. Najbolj znane so marelice, ki jih od nekdaj sadimo ob zidove hiš, da jim tako priskrbimo dodatno toploto, del tistega, kar so (bile) vajene v svoji domovini na Bližnjem vzhodu. Seznam rastlin, ki bodo bolj uspevale, če jim bomo na tak preprost način zagotovili več toplote, je daljši, kot si mislimo. In prav taka izbira rastišča dokazuje, da razumemo pojem mikroklime.

Položaj sonca   

Številna priporočila za sajenje pri izbiri rastišča navajajo smer gibanja sonca. Takšna priporočila so na primer:
– zid ali greda, obrnjena proti jugu, bo prejel(a) največ sončne svetlobe sredi dneva, ko je sonce najvišje in obsevanje najmočnejše;
– proti zahodu obrnjeni zid ali greda je zjutraj v senci, zato pa je osončen(a) od sredine do konca dneva;
– na sever obrnjeni zid ali greda ne bo ujel(a) veliko sončne svetlobe, le zgodaj zjutraj in pred večerom, a še to le sredi poletja;
– proti vzhodu obrnjeni zid ali gredo obsije sonce le zgodaj zjutraj, popoldne pa je v senci.

A tudi dolžina in čas osončenja, ne glede na lego rastišča, sta odvisna od višine zidu in tudi od tega, ali je zid (ali greda) blizu visokoraslega drevesa, ki meče dodatno senco. Na južnih rastiščih uspevajo rastline, vajene suhih in vročih razmer za rast, zato tja sadimo tudi takšne, ki so manj odporne proti pozebi, na primer sredozemske rastline. Pozimi in zgodaj spomladi cvetočih grmovnic ne sadimo na vzhodno stran vrta, saj lahko jutranje zimsko sonce poškoduje zamrznjene cvetove. Na rastišča, obrnjena proti zahodu, lahko sadimo večino rastlinskih vrst, medtem ko so severna rastišča primerna predvsem za takšne rastline, ki imajo rade senco. Le malo rastlin lahko vzcveti na takih legah.

Kaj rastline potrebujejo za rast?

Rastline se od drugih organizmov ločijo po tem, da same izdelujejo hrano, ki jo potrebujejo za rast. Hrano si zagotavljajo med fotosintezo, procesom, ki poteka v listih, s pomočjo sončne svetlobe in pigmenta, imenovanega klorofil. S sončno svetlobo potem gradijo molekule sladkorja iz enostavnih gradiv, kot sta voda (iz tal) in ogljikov dioksid (iz zraka). To ni preprost postopek in se lahko dogaja pri večini rastlin le pri temperaturah med 5 in 50 0C. Torej so poletni dnevi tako rekoč idealna priložnost za to.

Med fotosintezo se ne ustvarja samo glukoza kot gnojilo, ampak tudi kisik. Majhen del kisika potrebuje rastlina sama, preostanek pa odda v zrak. Zato je razumljivo, zakaj so rastline tako pomembne. Pri vsaki obliki izgorevanja na svetu (motorji, ogenj itd.) se kisik porablja, nastaja pa ogljikov dioksid. Proces rasti rastline pa ima ravno nasproten učinek in je zato nepogrešljiv za življenje na Zemlji, ki nujno potrebuje kisik. Med rastjo se podaljšujejo končiči poganjkov in koreninic, zato potrebujejo rastline svež zrak prav na teh mestih.

Da bi rastline torej uspevale na vrtu, potrebujejo:
– dovolj svetlobe (ni nujno, da je sončna),
– vlago iz tal,
– ogljikov dioksid iz ozračja,
– dovolj visoke temperature za začetek procesa,
– kisik iz zraka tako okoli poganjkov kot pri koreninah (to so zračni prostorčki v odcednih tleh, v nasprotju s tlemi, v katerih zastaja voda)
– in še hranila.

Nasploh velja, da so listi zeleni zato, ker vsebujejo klorofil. Pri malo svetlobe rastlina razvija več klorofila, zato da bi med rastjo zrasli novi listi ali se podaljšali poganjki in tako dosegli več svetlobe. Rastline z belimi lisami imajo takšne liste zato, ker na tistih delih ni klorofila, zato mnoge od teh rastlin bolje uspevajo na sončnih rastiščih. Listi, ki so rumeno ali bronasto obarvani, pa vsebujejo še druge barvne pigmente, ki zakrijejo zeleni pigment. Če želimo popestriti naše zasaditve, si lahko pomagamo s kombiniranjem rastlin z različnimi barvnimi odtenki listov.

Preberite tudi:
Pravi prostor za pravo rastlino (2. del)