Vrtovi
Fej in fuj, smrdljivke so tu!
Le redki med nami se lahko pohvalijo, da med delom na vrtu še nikoli niso naleteli na majhno, na pogled nič posebnega, žuželko, ki pa nam je na rokah pustila značilno sled.
Ni nas ugriznila, pičila ali opraskala, temveč nas je zaznamovala na poseben način. S smradom, ki ga z rok ne izpere niti temeljito prvo umivanje. To je bilo dovolj, da se je je prijelo primerno ime smrdljivka, ne da bi ob tem pomislili, kje živi, s čim se hrani, kakšne so njene življenjske navade in podobno.
Morda je prav ta smrdljivost povzročila, da smo jo pustili na miru, kar je s pridom izkoristila in se veselo razmnoževala ter širila območja svojega bivanja. Pomagale so ji tudi podnebne spremembe, na katere nas opozarjajo strokovnjaki, pa jim nekako ne verjamemo. Toda dejstva so, če hočemo ali ne, tu.
Da se podnebje resnično spreminja, nam žal, kažejo tudi mnogi novi škodljivci, ki jih prej pri nas nismo poznali ali pa jih je bilo tako malo, da niso povzročali škode. V zadnjem času so se pri vrtičkarjih pojavile težave z manj poznanim in doslej slabo razširjenim škodljivcem, z južno zeleno smrdljivo stenico (Nezara viridula), ki so ji milejše zime pisane na kožo. Strokovnjaki si niso edini, kje je njena prvotna domovina, predvidevajo pa, da izvira iz vzhodne Afrike in z obal Sredozemskega morja, ki obsega tudi naše Primorje, od koder se širi v preostale predele Slovenije, saj se pri nas, kot kaže, zelo dobro počuti.
Zelena smrdljivka običajno ne povzroča veliko škode, saj se hrani s številnimi rastlinami, najpogosteje s plevelnimi vrstami. Kot vse kaže, pa ji je naša zelenjava veliko bolj všeč. Posebej zoprna je na paradižniku.
|
Zelena stenica (Nezara viridula) je vrsta stenice in sodi med ekološko in ekonomsko najpomembnejše rastlinske škodljivce, saj napada rastline iz okoli tridesetih družin. Največ škode povzroča na nasadih paradižnika, paprike, krompirja, fižola, zelja in drugih zeljevk, prosa, pšenice in soje. |
Odrasla stenica je povsem zelena. Zbudi se nekje v začetku aprila in se hitro pari. Jajčeca najraje odlaga na plevelne vrste, zato je eden izmed ukrepov za preprečevanje škode na zelenjavi ta, da v bližini vrta redno kosimo, zlasti vse plevelne rastline, predvsem pa ne puščamo rasti detelje, lucerne in drugih metuljnic. Še boljše je, da jih namerno posejemo na vrtu, pogosto kosimo in odnašamo listno maso na kompost, kjer pa jo globoko zakopljemo in je ne puščamo na površini. Tako uničujemo zalegla jajčeca.
Iz jajčec se izležejo nimfe, ki so okrogle, rumenkaste, z rdečimi očmi. Te so najbolj občutljive in jih različni predatorji oziroma naravni plenilci, kot so plenilske osice ali tenčičarice, hitro najdejo in uničijo. Zato je tako koristno, da je na vrtu okoli plodovk veliko različnega cvetja. Na njem se namreč prehranjujejo odrasle žuželke, ki so naravni sovražniki ne samo teh stenic, ampak tudi številnih drugih škodljivcev. Zanje so najprivlačnejše cvetlice rdeče ali rumene barve, ki imajo veliko cvetnega prahu. Morda lahko kombiniramo oboje in v presledkih na grede sejemo tako cvetlice kakor nokoto, trajno deteljico, ki cveti rumeno. Seveda pa jo moramo takoj, ko zacveti, pokositi. Lahko pa žuželke privabljamo tudi s sladkano vodo, ki jo v plitki posodici nastavimo med rastline na zelenjavnih gredicah.
|
Zelena smrdljivka se je iz Sredozemlja, ki je po predvidevanju njena prvotna domovina, po svetu razširila s trgovanjem šele v zadnjih dveh stoletjih. |
Nimfe zelene smrdljivke se z rastjo spreminjajo. Majhne, črno rjave, s skoraj okroglim telesom, okrašenim z značilnimi lisami, hitro rastejo in s starostjo postajajo vedno bolj zelene. Odrasla žuželka je povsem zelena, opazimo lahko le sledi pik, ki jih imajo nimfe. Od jajčeca do parjenja mine okoli 65 dni. Stenice so aktivne od aprila do oktobra in imajo več generacij na leto. Če so vremenske razmere ugodne, ugaja jim toplo in vlažno leto, se jih izleže še več. V jeseni se obarvajo rjavo in prezimijo v vseh stadijih razvoja.
Biološka zaščita je težka, saj so odrasle stenice zelo odporne. Mlajše stadije lahko zatiramo s pripravki, ki jih naredimo iz rabarbarinih listov ali vratiča. Tudi naravni pyretrin, ki ga kupimo v trgovinah, učinkuje le na mlajše živali. Pobirati jih je težko, saj so izredno hitre žuželke. Že ob najmanjšem tresljaju rastline gostiteljice se zelo hitro skrijejo ali skočijo z rastline, odrasle lahko celo odletijo. Zatirati jih lahko poskusimo zgodaj zjutraj, ko so še nekoliko otrple. Začeti pa moramo zgodaj spomladi, ko jih je še malo.
Za boj z njimi najpogosteje uporabljajo tako imenovane lovilne rastline – že omenjene metuljnice, pa tudi križnice (rukola, bela gorjušica, oljna redkev), ki pa jih redno kosimo. Pregnale jih bodo tudi številne koristne žuželke, ki jih bomo privabili na vrt, kar pomeni, da se bo ta škodljivec raje umaknil nazaj v naravo.
Drugače nam ostane edino to, da si želimo mrzle zime, ki je ta škodljivec ne prenaša najbolje.
