Tudi to
Vrtnarjenje in hormoni sreče
S toplimi dnevi je prišel tudi vrvež na vrtovih. Vsako leto ob tem času naravnost uživam, ko na sprehodih s svojim kužkom kukam čez ograje in od daleč opazujem, kako v posebnem »zenu« delate na svojih gredicah. Vsak je zaposlen s svojim delom, a pri tem prav nihče nima nejevoljnega ali zdolgočasenega obraza. Ravno nasprotno. Telesna govorica vrtičkarjev med delom je skoraj po pravilu zelo sproščena, umirjena in na splošno pozitivna.
Še posebno rada se sprehodim mimo urejenih urbanih vrtičkov na Ježici. Na nekaj več kot 20.000 kvadratnih metrovse razprostira kar 258 vrtičkov. Prav vsi so lepo urejeni in skrbno obdelani, na gredicah pa vsako leto opažam sodobne novosti, o katerih vas učimo tudi v naši reviji. Od visokih gred do zaščitnih mrež in ekoloških varovalnih rešitev. A včasih me še bolj kot urejenost vrtičkov preseneti energija, ki jo opažam pri ljudeh, ko vstopajo v ta sicer ograjeni prostor. Ko odpirajo vrata, so nenavadno nasmejani, motivirani in umirjeni. Pogosto srečam tudi skupinico ali dve, ki si med seboj zadovoljno izmenjuje izkušnje in z vrtnim orodjem v rokah klepeta o svojem življenju. Ob tem ne morem mimo tega, da to niso le starejši ljudje, ki si z vrtnarjenjem krajšajo čas, temveč gre večinoma za družine, aktivne ljudi, med katerimi jih zagotovo veliko še hodi v službo in vrtnarjenje vključuje v svoje natrpane dnevne obveznosti. Čeprav na vrtu ne počivajo, jim delo nikakor ni odveč in prav očitno je, da se ob urejanju svojega koščka zemlje v resnici sproščajo.
Ker se navdušujem nad psihologijo človeka, seveda raziskujem tudi, zakaj je vrtnarjenje pravzaprav neke vrste pravi psihološki fenomen. Čeprav zahteva veliko fizičnega dela in tudi kar nekaj naše pozornosti, pa z vrtov skoraj po pravilu prihajamo zadovoljni in dobre volje … Strokovnjaki so dokazali, da to vsekakor ni naključje. Skozi raziskave so odkrili, da se v nas ob neposrednem stiku z zemljo avtomatično poveča raven serotonina. To je snov, ki ji pravimo tudi »hormon sreče«. Ima namreč glavno kemično vlogo pri občutenju zadovoljstva in dobrega razpoloženja, če ga imamo dovolj, pa smo bolj sproščeni, se bolje počutimo in tudi bolje spimo. Po drugi strani so znanstveniki dokazali, da pomanjkanje serotonina v možganih lahko privede do depresije in agresivnega vedenja.
Na povišanje serotonina v krvi naj bi vplival stik naše kože z bakterijami v zemlji. Prav posebno vlogo pri tem ima bakterija Mycobacterium vaccae, ki skozi naše čutnice v možgane pošlje signal, ob katerem se začnejo v kri sproščati večje količine serotonina. To je nadvse premetena taktirka narave, s katero je nekoč poskrbela, da je človek ob vedno bolj množičnem naseljevanju začel pridelovati svojo hrano. Kdor pozna vsaj osnove človeške zgodovine, namreč ve, da je evolucija človeka vodila od nabiralništva in lova do obdelave zemlje in namernega poljedelstva. Prav zato, ker je narava poskrbela za prvinsko povezavo z zemljo, smo lahko okrepili svoj rod in poskrbeli za hiter napredek naše vrste. In prav ta prvinskost v nas še vedno ostaja … Ko smo v stiku z zemljo, se počutimo dobro, okrepi se naš imunski sistem in raven stresa pade. Zato, ko vrtnarite, tega nikar ne počnite v rokavicah. Morda se vam bo nabralo malce črnega za nohti, a se vsekakor splača.
Pri vrtnarjenju pa, zanimivo, nastaja še en zelo pomemben hormon, in sicer dopamin. Ta se še posebno intenzivno sproža, ko obiramo ali celo samo opazujemo in vohamo pri dozorevanju svoje pridelke. Tudi za to so raziskovalci našli vzročnost v prvinskem preživitvenem nagonu pračloveka. Za to, da je bil motiviran za iskanje hrane, je njegove možgane vsakič, ko je ulovil plen ali našel gozdne plodove, preplavil val dopamina. Ob tem živčnem prenašalcu začutimo veselje, že skoraj blaženost, mobilizirajo se energijski viri našega telesa. Je pravzaprav neke vrste nagrada za naš trud, ob kateri se enostavno počutimo dobro.
Ja, vse to je genialna igra narave, ki nam omogoča, da smo lahko nekoč in lahko še danes preživimo ter se razvijamo na tem planetu. Včasih nam je vrtnarjenje ponujalo ključen vir hrane, danes pa nam omogoča, da umirimo svoje misli, najdemo smisel in z zadovoljstvom preživimo v tem hektičnem svetu. Vse to je del evolucijskega načrta za človeštvo in prepričana sem, da bomo kmalu spoznali, da se niso tudi zaman ohranile naše prvinske povezave z zemljo in pridelovanjem lastne hrane. Morda bomo nekoč hrano sicer lahko kupovali v kapsulah, a tista ta prava, domača, bo vedno ostala najboljša za nas in za naše dobro.
Pred nami je najbolj uživaški mesec na vrtu, zato ga vsekakor čim bolje izkoristite. Ko pridobite svojo dozo serotonina in dopamina, pa se le tudi malce spočijte in v roke vzemite našo revijo. Naj vam hormona sreča brizgata tudi ob listanju naslednjih strani.
Špela Korinšek Kaurin
Odgovorna urednica
