Tudi to
Mehiška mavrica tropov in puščave
Ko pomislimo na Mehiko, pogosto pomislimo na mavrico toplih barv, ki izraža temperamentno kulturno njenih prebivalcev. Živahne barve so na vsakem vogalu, pravzaprav je v ekscentrične odtenke pobarvana skoraj vsaka hiša, pisana so mehiška tradicionalna oblačila, barve se lesketajo celo s krožnikov in kozarcev. Mehiška ljubezen do barv ima tisočletno tradicijo, zanimivo pa izhaja iz njihove ljubezni do avtohtonega cvetja. To je tako pisano, kot je pisana kultura Mehičanov, prav iz rastlin pa so starodavna ljudstva začela pridobivati tudi barve, ki še danes zaznamujejo njihovo folkloro.
Zaradi živahnosti in topline, ki jo tudi skozi barve izražajo Mehičani, sem zaljubljena v to deželo. Na začetku leta sem jo obiskala že tretjič, glavni razlog za vnovični obisk pa je bilo dejstvo, da je bila Mehika do še pred kratkim skoraj edina država, ki ob vstopu ni imela nobenih omejitev. Tokrat sem se tja odpravila z družino, zato sem se še bolj natančno prepričala, da smo izbrali kraje, ki so preverjeno varni in primerni tudi za potovanje z otroki.
Dva glavna cilja, ki smo ju začrtali na svoj popotniški zemljevid, sta bila polotok Jukatan ob Karibskem morju in Mehiškem zalivu in pa popolnoma druga stran te celine, severovzhodni del, imenovan Baja California Sur. Ne samo da ta dela Mehike veljata za najbolj turistično varna, zanimiva sta mi bila tudi zato, ker sta popolni nasprotji – prvega zaznamujejo deževni gozdovi in bogato tropsko rastje, drugi pa je tipično puščavski z zanimivim sukulentnim rastjem in »umetnimi« plantažami agrumov. Seveda je pomemben del mojih potovanj namenjen tudi raziskovanju in občudovanju lokalnega rastlinstva.
Bogata flora in favna Jukatana
Polotok Jukatan je po svetu znan po prekrasnih plažah in turističnih letoviščih, ki se šibijo pod težo prestižnih hotelov. Cancun, Tulum, Playa del Carmen … – vsa ta mesta so pravi sinonim za prestižni množični turizem. Čeprav nisem ljubiteljica takšnih letovišč, se jim nismo mogli povsem izogniti. Če nič drugega, sem želela otrokoma ponuditi možnost, da okusita utrinek komercialne zabave, in ko smo prvič stopili na vroč pesek več kilometrov dolge cancunske plaže, nista mogla nehati kričati od navdušenja. Sama sem se raje kot namakala v toplem morju ozirala naokoli. Iskreno presenečena sem ugotavljala, da je bilo v tej veliki hotelirski džungli ogromno tudi nadvse zanimivega rastlinja. Od najrazličnejših vrst palm do čudovitih rožnatih cvetov tisoč in ene grmovnice in čisto malo ven iz mesta že prave džungle.
Čeprav je človek na tem koščku sveta ogromno površine povsem pozidal, pa je na srečo veliko rastja še vedno ostalo. Verjetno tudi zato, ker Mehičani rastline obožujejo, cvetje je del njihovega življenja, zavedajo pa se tudi, da turisti občudujejo njihov tropski gozd. Tudi v nadaljevanju so bila tako rekoč vsa naša prenočišča obdana z bujnim zelenjem. Ne glede na to, ali smo spali v skromnem družinskem hotelu ali pa so nam prenočišče prepustili prijazni lastniki lokalnega apartmaja, vedno sem jutranjo kavico pila obdana s čudovitim tropskim paradižem. Bogato cvetoči vrtovi so del mehiškega življenja, velike rože v loncih pa krasijo tudi notranjost njihovih hiš. V primerjavi z njimi so naši »plantinfluencerji« pravi amaterji.
Seveda pa na Jukatanu ne gre le za vrtove. Ujeta v obilje je tudi njihova narava. Ker smo se turističnim krajem poskušali čim bolj izogibati in smo iskali predvsem manj obljudene kraje Jukatana, smo slednjo lahko doživeli v vsem njenem bogastvu. Tako se na džungelski poti skozi nacionalni park Sian Ka'an nismo mogli nagledati prekrasnih palm, obmorske džungle in prepletenih tisočerih mangrov, okoli katerih so plavali krokodili in so se lenobno igrali prisrčni delfini. Sian Ka'an v prevodu pomeni »kraj, kjer se začnejo nebesa« in točno tako ...
Celoten članek preberite v junijski izdaji revije Rože&vrt/ Zeleni raj, ki je izšla 16. maja 2022!
