Izšla je nova številka!

Pomladno prebujanje z redkvicami

Mlada, sočna zelenjava nam koristi, da dopolnimo zaloge hranilnih snovi, ki smo jih iztrošili pozimi.

Pomirjujoče žuborenje vode

Naj bo šumenje morja, tok reke, preskakovanje kamenja bližnjega potoka ali curek vode iz vodnega motiva na vrtu, nam je zvok pretakajoče se vode domač in nas pritegne.

Poznamo sladki krompir?

Sladki krompir (Ipomoea batatas) se na naših vrtovih pojavlja šele zadnjih nekaj let – z namenom, da bi vzgojili gomolje.

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Tudi to

Zakaj latinska imena rastlin?

Priredil: Stane Sušnik

Strokovna imena rastlin se marsikomu zdijo odveč in prezapletena, da bi se jih trudil vtisniti v spomin.

Med ljubitelji se je uveljavila navada, da strokovna imena opisujejo kot »latinska imena«, kar ne ustreza resnici, saj niso nujno vse besede, ki sestavljajo strokovno ime, v latinščini. Med sestavinami namreč najdemo tudi izvorno grške besede, sortna imena pa so sploh znesena z vseh vetrov. Prav zato, da bi vsepovsod, doma in v svetu, vedeli, o kateri rastlini govorimo, so botaniki uvedli strokovna imena. Dokončno jih je leta 1737 opredelil švedski prirodoslovec Carl Linne, ki je uvedel dvoimensko (dvojno) poimenovanje.

Latinščina je univerzalni jezik, ki se uporablja pri določanju in poimenovanju rastlinskih in živalskih vrst ne glede na zemljepisni položaj dežele ali jezik. Tako bodo ne glede na lokalni izraz rastlino po latinskem imenu prepoznali tudi popolni tujci. Že z majhnim poznavanjem samo najbolj nujnih latinskih izrazov bomo lažje izbrali želeno rastlino že takrat, ko ta še ne bo cvetela ali kazala kasnejših značilnosti, saj bomo iz imena natančno vedeli, za katero rastlino gre.

Če rastline ne bi imele strokovnih imen, bi hitro zavladala takšna zmeda, da ne bi več vedeli, o kateri rastlini teče beseda. Niso redke rastline, ki imajo več kot ducat ljudskih imen. Jasno je, da večina ljubiteljev pozna le eno ali dve ljudski imeni, zato se v pogovoru pogosto zgodi, da sogovornika šele po opisu rastline ugotovita, da pravzaprav govorita o isti rastlini, a s povsem različnimi imeni. Če bi poznala strokovno ime rastline, ne bi bilo nobenega dvoma, katero rastlino imata v mislih.

Rod, vrsta in križanec

Strokovno ime je torej sestavljeno iz vsaj dveh besed. Izraz za rod je navadno pisan z veliko začetnico in je tako kot vrstno ime pisan poševno oziroma ležeče. Tako je strokovno ime rodu javorjev – Acer.

Druga beseda je prav tako zapisana v ležeči pisavi, vendar z malo začetnico, označuje pa rastlinsko vrsto. Ta beseda navadno olajša spoznavanje rastline, saj je povezana s katero od njenih prepoznavnih lastnosti. Vsem znani pahljačasti javor ima liste oblikovane kot pahljača, zato je tudi strokovno (vrstno) ime povezano z obliko listov: Acer palmatum.

Poznamo tudi številne križance, torej načrtno vzgojene križance med dvema vrstama v okviru istega rodu ali pa medvrstne križance, ki so se skrižali v naravi. Tak je na primer Acer griseum x Acer maximowiczianum, torej križanec med sivim in maksimovičevim javorjem. Strokovno ime takšnega križanca navaja obe vrsti, povezani z znakom x. Včasih je iz strokovnega imena razvidno tudi ime avtorja križanca, recimo vrsta teloha Helleborus x ericsmithii – delo angleškega gojitelja Erica Smitha.

Različica, podvrsta in kultivar

Med pregledovanjem seznama strokovnih imen bomo naleteli tudi na obliko zapisa, ko je rodovnemu in vrstnemu imenu dodana okrajšava besedice var. (izvorno variatio ali po naše – različica). S tem botaniki označujejo rastlino, ki v naravi kaže kakšno spremembo, nastalo po naravni poti (recimo, da raste višje ali nižje od osnovnega tipa): Acer campestre var. austriacum je strokovno ime avstrijskega maklena, različice vsem znanega maklena.

Botaniki, specializirani za določanje in opisovanje rastlin, taksonomisti, pri nekaterih rastlinah opazijo takšne spremembe, ki so sicer značilne, vendar ne dovolj, da bi upravičevale opredelitev rastline kot nove vrste. Zato rastlino opredelijo kot podvrsto (subspecies), kar zapišejo v strokovnem imenu s kratico subsp.: Acer tataricum. subsp. ginnala, kar bi prevedli kot tatarski javor, podvrsta mandžurski. Vendar, tako kot se strokovnjaki ne strinjajo o marsičem, tudi v taksonomiji niso vsi istega mnenja, zato lahko najdemo kakšno rastlinsko vrsto (različico ali podvrsto) uvrščeno v seznam strokovnih imen pod različnimi imeni. In še več, tudi slovenski botaniki uporabljajo za isto rastlinsko vrsto različna slovenska imena, na primer Acer ginnala boste našli opisan kot amurski ali pa tudi kot mandžurski javor. Kako naj se potem ljubitelj znajde, če se niti strokovnjaki ne morejo poenotiti? Na srečo takih primerov ni veliko.

Potem poznamo še t. i. kultivarje, torej rastline, ki so med vzgojo (v drevesnicah ali vrtnarijah) razvile manjše spremembe, ki jih strokovno opredeljujejo kot »kultivirane različice«, zapišejo pa z enojnim narekovajem in s pokončnimi črkami: Acer palmatum 'Dissectum', znani narezanolistni pahljačasti javor.

Nič bat'

Mnogi ljubitelji so ogibajo uporabi strokovnih (»latinskih«) imen tudi zaradi strahu, da se bodo osmešili z neznanjem pravilne izgovarjave tujih besed. Pri tem pozabljajo, da so navadno v družbi sebi podobnih ljubiteljev, ki tudi niso podkovani v strokovnem izrazju. Hkrati pa ne izkoriščajo možnosti, ki jih ponuja razumevanje vsaj osnovnih besed, iz katerih so sestavljena strokovna imena. Poznavanje pomenov nekaterih izrazov, s katerimi opisujejo rastlinske vrste, zelo olajša njihovo prepoznavanje. Zato smo sestavili seznam izbranih strokovnih izrazov in njihovih slovenskih sopomenk, ki bo ljubiteljem olajšal oblikovanje predstav o izbrani rastlinski vrsti. Izbrali smo nekatere najpogostejše izraze, s katerimi so botaniki opisali rastlinske vrste. Besede v objavljenem seznamu pričajo, da so lastnosti, kot so oblika rasti, barva ali oblika cvetov, listov in stebel, tiste značilnosti, s katerimi so največkrat označene vrste rastlin v okviru posamičnega rastlinskega rodu.

Kadar se končnica strokovnega izraza, ki označuje rastlinsko vrsto, končuje nekoliko drugače, kot je navedeno v pričujočem seznamu, to pomeni, da gre za drug spol.

Naj vam torej pričujoče vrstice razširijo obzorje in olajšajo prepoznavanje rastlin v vrtnih centih ali vrtnarijah doma in po svetu. Tako boste po zaslugi poznavanja latinskih imen, ki opisujejo značilnosti rastline, lažje izbrali med množico na videz enakih ali podobnih trajnic, grmovnic ali enoletnic rastlino, ki jo že dolgo iščete. 


A
acaulis – brezstebelni
alba – bel
alpinus – gorski
amabile, amabilis – lep
alta – visok
angustifolia – ozkolisten
aquifolia – listi v obliki konice
arborescens – podoben drevesu
arenaria – rastoč na pesku
atropurpurea – temno škrlaten
aurantica – oranžen
aurea, aureum – zlat
australis – zvezdast
autumnalis – jesenski
azurea – nebesno moder
B
barbata – bradat
blanda – prijeten
borealis – severni
C
caerulea – temno moder
campanulata – zvončaste oblike
canadensis – kanadski oz. iz Novega sveta
candida – bel
cardinalis – rdeč
centifolia – mnogolisten
chinensis – kitajski
cinerea – svetlo siv
citrina – rumen
citriodorus – dišeč po limoni
coccinea – rdečeoranžen, škrlaten
communis – navaden
compacta – zgoščen, strnjen
conica – stožčaste oblike
contorta – zvit
cordata – srčaste oblike
crispa – valovit, kodrast
cristata – vrhnji
D
divaricata – razprostrt
dulce – sladek
E
elata – visok
elegans – eleganten, vitek
erecta – pokončen
excelsa – visok
eximia – prepoznaven, znan
F
flava, flavum – rumen
flore pleno – vrstnat (dvojni, polni) cvet
rugosa – gubast
floribunda – bujno cvetoč
foetida – z izrazitim vonjem
fragrans – dišeč
fragrantissima – zelo dišeč
fructosa – grmast
G
glauca – sivobel
gracilis – ljubek, privlačen
grandis – velik, postaven
grandiflora – z velikimi cvetovi
griseum – siv
H
helix – zvit, ukrivljen
hortensis – vrtni
humilis – nizko rastoč
hybridus – hibriden
I
incana – sivo-dlakav
J
japonica – japonski
L
laevis – z belimi cvetovi
lanata – volnast
longifolia – dolgolisten
lutea, luteus – rumen
M
maculata – pikast
macrophylla – velikolisten
majus – večji
maxima – največji
minor, minus – manjši
microphylla – drobnolisten
mollis – mehak
montana – gorski, hribovski
moschata – dišeč po muškatu
multiflora – mnogocveten
N
nana – pritlikav
nigra – črn
nivalis – rastoč ob snegu, bel
nitida, nitidum – sijoč, svetleč
nutans – kimajoč
O
odoratus, odorus – lepo dišeč
officinalis – zdravilen
orientale, orientalis – vzhodni
P
palustris – močvirski
palmatum – oblikovan kot palmin list, pahljačast
parviflora – drobnolisten
patens – razprostrt, odprte oblike
pendula – povešav, viseč
perennis, perenne – trajen
pinnata – peresaste oblike
procumbens – plazeč se, ležeč
pumila – majhen, pritlikav
punctata – pikast
Q
quercifolia – hrastovolistna
quinquefolia – s petimi (cvetnimi) lističi
R
regalis – veličasten, kraljevski
reptans, repens – plezav
rotundifolia – okroglolisten
rubra, rubrum – rdeč
S
sanguinea – rdeč
scandens – plezav
semperflorens – trajnocvetoč
sempervirens – vedno zelen
spectabilis – nenavaden, spektakularen
spinosus – trnast
spinosissima – bolj trnast
superbum – krasen, prelep
T
tenua – tanek
tomentosa – dlakav
U
umbellata – cvetovi v kobulih
uliginosa – rastoč v močvirjih
V
variegata – pisan, progast
villosa, villosum – mehko dlakav
viscaria – z lepljivimi stebli
vulgaris – navaden

lilija.jpg

Bela, pri nas bolj poznana kot Alojzijeva lilija (<i>Lilium candidum</i>). Dobesedni prevod: candida = bela.

Stane Sušnik