Tudi to
Zimsko mirovanje rastlin ali dormanca
Obdobje zimskega mirovanja uravnavajo genski dejavniki rastline, znižanje temperature in krajšanje dneva.
Fenološka obdobja so tisti zaporedni pojavi v življenju rastlin, ki nastopajo pod neposrednim vplivom vremenskih razmer v določenem okolju. Fenologija je veda, ki proučuje odnose med podnebjem in biologijo rastlin.
Zimski počitek ali dormanca je obdobje, ko rastlina ne raste ali pa je rast zelo upočasnjena. Izraz dormanca izhaja iz latinske besede dormire, ki pomeni spati. To obdobje pri drevesih traja od jeseni, ko odpade listje, do brstenja spomladi. Preden listje odpade, preidejo hranila iz listov v les. Tudi pri semenih je obdobje dormance zelo pomembno, saj semena ne smejo kaliti takoj, ko odpadejo z matične rastline, temveč šele spomladi naslednje leto. V naravi so razmere po dozoretju semen le redko ugodne za kaljenje semena, še manj pa za preživetje mladih rastlinic. Če okoljske razmere po kalitvi niso primerne za preživetje, seme odmre. Temu pojavu pravimo dormanca semena – torej naravna zaščita semena, da ne vzklije v neustreznem času. Pri setvi lahko dormanca moti, ker prepreči enakomerno kaljenje semena ali pa seme sprva sploh ne kali. Obstaja več metod, kako skrajšati dormantni čas. Najučinkovitejše so pregrevanje, zamrzovanje in drobljenje semena. Tem postopkom pravijo stratifikacija semena.
Obdobje zimskega mirovanja uravnavajo genski dejavniki rastline, znižanje temperature in krajšanje dneva. Za drevesne vrste zmernega pasu je značilno menjavanje obdobij aktivnosti in neaktivnosti – dormance kambija. Sloj kambija pod lubjem je zelo tanek, a eden najbolj živih predelov drevesa. Če na primer prerežemo hrastovo deblo, se vidi kot rahla, komaj vidna temnejša črta med živim delom lubja in beljavo. Kambijeva aktivnost se v normalnih razmerah navadno konča pozno poleti in se ponovno začne spomladi z delitvami kambijevih celic. Zunanji dejavniki (temperatura, padavine, sončno sevanje, dolžina dneva itd.) vplivajo na stopnjo in obseg rasti drevesa.
Krajšanje dneva in padci temperature zraka v jesenskih mesecih spodbudijo rastline k tvorbi snovi, ki jim omogočajo preživetje zime. Rast rastlin se končuje in rastline prehajajo v dobo mirovanja. Tkiva, ki so nastala v času vegetacije, otrdijo, pri trajnicah pa začnejo propadati nadzemni deli. Hranilne snovi se iz nadzemnih prenesejo v podzemne dele.
Neugodne vremenske razmere v pozni jeseni, zlasti pa zimske otoplitve motijo proces mirovanja, lahko ga celo prekinejo. Rastlina zato ni sposobna preživeti nizkih temperatur, je prizadeta ali celo propade že pri temperaturi, ki je precej višja od minimalne, ki bi jo v popolnem zimskem mirovanju preživela. Če je jesen lepa, rastline lahko normalno zaključijo svoj vegetacijski ciklus.
|
Glavni obdobji v letnem razvoju rastlin sta obdobje vegetacije, ki pri drevesih traja od brstenja do odpadanja listov v jeseni, in obdobje zimskega počitka, ko prenehajo rast, asimilacija in pretok snovi. Trajanje vegetacije je odvisno od geografske širine rastišča, od starosti in zdravja drevesa. Daljšo vegetacijo imajo rastline, ki izvirajo iz južnejših, toplejših krajev, ter mlada in zdrava drevesa. Krajše obdobje vegetacije pa imajo severnejše vrste rastlin ter šibka in stara drevesa. |
Odpornost rastline proti nizkim temperaturam je v prvi vrsti odvisna od klimatskega območja, iz katerega rastlina izhaja. Za tropske in subtropske rastline so usodne že temperature med 0 in 10 °C. Rastline subtropskega in zmernega pasu se počasnemu padanju temperature sorazmerno dobro prilagodijo. Pri temperaturah nad 0 °C so te rastline samo zavrte v rasti.
Na splošno lahko rečemo, da je dormanca začasna, zunanje in notranje uravnavana prekinitev rasti. Delitev celic osnovnih rastlinskih tkiv se v tem obdobju močno upočasni, največkrat pa popolnoma ustavi. Dormanco je mogoče razdeliti na tri faze. Preddormanco sprožita krajšanje dneva ter zniževanje temperatur. Prava dormanca (endodormanca) se pojavi novembra ali decembra. V tem obdobju se rastline ne odzivajo več na občasne otoplitve. Lahko bi rekli, da trdno spijo. Sledi obdobje ekodormance, ko z daljšanjem dneva ter dvigovanjem temperature začne naraščati tudi koncentracija rastlinskih hormonov v rastlinah. Z izpostavitvijo mladih poganjkov ali delov rastlin nadzorovanim okoljskim razmeram je mogoče pridobiti dodatne informacije o dejavnikih, ki vplivajo na celično delitev, na primer o temperaturi. Vsi smo že kdaj golo vejico postavili v vazo v zaprtem prostoru in nam je ob toploti ozelenela. Tako pravi tudi slovenski rek: Češnjeve vejice, ki jih naberemo na dan, ko goduje sveta Barbara, v vazi razprejo popke do božiča.
Kako rastlina preživi zimo, je najbolj odvisno od njene odpornosti proti nizkim temperaturam. Na njeno pripravljenost na nizke temperature pa vplivajo še številni drugi dejavniki, na primer vlaga v tleh, razmere na rastišču, prehranjenost in zdravje rastline, stanje v samem vegetacijskem obdobju. Rastlina, ki v vegetacijskem obdobju doživela sušo ali je oslabljena zaradi različnih drugih vzrokov, kot so bolezni ali napačna zobozdravstvena oskrba, je občutljivejša za stres zaradi nizkih temperatur zraka.
