Izšla je nova številka!

Zeleni pomol, ki se spušča v morje trt

Na vrtu Mei in Zorana Podgornika iz Malovš najprej začutiš njegovo zeleno podobo, povezanost z naravo in mediteranski značaj, ki so ga ob našem obisku najbolj poudarjali sivka, smilj, rožmarin i

Strupena tisa in njena nekdanja slava

Tisa je iglavec brez storžev, zanimivo drevo, ki je bilo nekdaj zelo razširjeno, danes pa v gozdovih najdemo le posamezna drevesa.

Na vrtu pozimi ni vse prazno

Zelenjavo z domačega vrta lahko pobiramo pozimi prav tako kakor poleti. Res pa je, da moramo na to misliti pravzaprav vse od junija naprej.

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Tudi to

Gobe, gobice ... rastejo

Dario Cortese

Gobe predvsem radi nabiramo, gojene pa kupujemo. Da bi jih ljubiteljsko gojili, verjetno niti pomislimo ne.

Naloga namreč ni lahka: za te prehranske čudeže moramo najprej vzgojiti podgobje, ki ga precepimo na primerne »nosilce«, ponavadi so to žitna zrna, s katerimi nato »zasejemo« substrat. Omogočimo še primerne rastne razmere, kar pomeni dovolj toplote in vlage, in čez nekaj tednov že lahko pobiramo sadove lastnega dela. Če gojimo lesne gobe, moramo potrpljenje razporediti skozi leto ali dve. Skratka, če radi jemo gojene gobe, a o gojenju gob ne vemo veliko, izziv ni pretirano spodbuden.

Ampak tudi v tem primeru obstaja rešitev. Gojene gobe je mogoče kupovati vse leto, z nekaj poizvedovanja pa lahko kupimo tudi gojene gobe z rastiščem vred, vendar še brez gob. Nekateri pridelovalci gob namreč prodajajo z micelijem cepljen substrat v vrečah komposta (za kukmake), slame (za ostrigarje), žaganja ali kar kot »cepljeno« drevesno debelce (za šitake). Omogočimo le primerne rastne razmere, to je dovolj vlage in primerno temperaturo zraka, in gobe bodo rasle kar same v naši kopalnici, kleti ali drugem primernem prostoru. Tovrstno gojenje je zato primerno za katerikoli čas leta.

Gobe pobiramo, kot se razvijajo. Kolikor jih ne porabimo sproti, jih posušimo ali zamrznemo. Pridelek je velik, vendar je bolj kot količinsko zanimiv še zato, ker lahko opazujemo, kako se gobe razvijajo in rastejo. Če si omislimo debelce, cepljeno z micelijem gob šitake, ki ga postavimo v senčen del vrta, se tovrstno veselje raztegne na več let.

Gobe so najbrž nabirali že praljudje. Kot znani sladokusci so jih zelo cenili stari Rimljani, ki so jih že takrat od nabiralcev kupovali večje količine. Morda je prav to vzrok, da njihovi potomci, sodobni Italijani, tako zavzeto praznijo naše gozdove. Prvi so gobe v 17. stoletju načrtno začeli gojiti Francozi. Podzemne jame blizu Pariza so spremenili v gobarne, ki so oskrbovale mize bogatega plemstva z gojenimi kukmaki.

Med gojenimi gobami je najbolj znan in razširjen gojitveni (dvotrosni) kukmak ali šampinjon; slednje ime izhaja iz francoščine in ne pomeni nič drugega kot 'goba'. Ponavadi ga gojimo na zrelem kompostu. V takšnih gobarnah raste bistveno manj bukovih ostrigarjev, ki najpogosteje uspevajo na bukovem žaganju. Šitake ali japonski koprenovec je bila do nedavnega razen na Vzhodu, kjer jo gojijo na hrastovih deblih ali žaganju, malo znana gojena goba, vendar v zadnjem desetletju gojenje in prodaja te vrste gobe tudi v Evropi in pri nas vse bolj naraščata predvsem zaradi njenih zdravilnih lastnosti.

V gobarnah po svetu gojijo še nekatere druge vrste gob, med njimi strniščnico, zimsko panjevko, dežnikarico in nekatere druge vrste. Zakaj ni mogoče gojiti jurčkov, je preprosto vprašanje s preprostim odgovorom: ker je pretežko, tako rekoč nemogoče. Jurčki namreč sodijo med t. i. mikorizne gobe, ki ne razvijejo trosnjaka, torej gobe, dokler ne pride do sožitja med hifami podgobja in korenin nekaterih vrst dreves. Podobno velja za gomoljike, ki jih skušajo gojiti tako, da posadijo sadike hrastov, »cepljene« s podgobjem gomoljik. Uspeha pri jurčkih ni bilo, pri gomoljikah pa ni vedno gotov, zato je gojenje mikoriznih gob eden največjih izzivov za gojitelje gob.

Gobe so nenavadne rastline, ki ne vsebujejo zelenila – klorofila niti nimajo korenin. Namesto teh imajo micelij, to je mreža drobnih nitk, ki se od gobe na ustrezni podlagi širi po precej obsežni okolici. Gobe se ne razmnožujejo s semeni kot druge rastline, temveč s trosi, ki jih iz trosnjakov širijo okoli sebe.

Gobe katerekoli vrste pobiramo čim bolj mlade. Take smo vsaj navajeni kupovati, vendar lahko šitake in kukmake pobiramo tudi kasneje, ko nam nekoliko »uidejo« in razprejo klobuke. Odrasli ostrigarji pa so lahko nekoliko trdi in zategli, zato pri njih le pazimo na pravi čas pobiranja. Gobe – tako klobuke kot bete – porabimo sveže, in ker jih je celo pri ljubiteljski domači pridelavi vedno preveč, oziroma jih ne moremo jesti toliko dni zapored, presežke zamrznemo ali posušimo. Posušene gobe so za shranjevanje primernejše, ker se med sušenjem razvijejo prijetne in izrazite arome, ki jih sveže gobe nimajo. Sušimo, najbolje v namizni sušilnici, cele klobuke ali jih narežemo na ploščice. Suhe zapremo v kozarce, ki jih sicer uporabljamo za vlaganje, ter jih shranimo na temnem.

Prehransko so gobe, tako samonikle kot gojene, pomembne zaradi svoje arome in tudi zdravilnosti. Gobe so pomemben vir rudnin, posebno šitake pa so znane in priznane zdravilne gobe. Med drugim znižujejo raven holesterola v krvi in učinkujejo protirakavo. Imajo malo kalorij. Odlične so pripravljene na vse mogoče načine, tudi surove, na primer v solatah. Šampinjone prav tako lahko surove narežemo na solate, še bolj odlični pa so pečeni. Pripravimo jih z jajcem in sploh na vse številne načine, kot tudi sicer pripravljamo gobe. Ostrigarji so odlični pečeni ali dušeni. Suhe gobe pred pripravo za nekaj ur namočimo v vodi in jih nato porabimo z vodo vred.

Najbolj se obrestuje gojenje kukmakov, ki jih lahko gojimo v zaprtih prostorih, kjer bo pridelek večji, ali pa na prostem. Pridelek povečamo tudi, če za podlago izberemo preperel hlevski gnoj, in ne ržene slame, na kateri kukmake gojijo v gobarnah. Gnoj pripravimo tako, da ga na vrtu zložimo na kup, ga močno zalijemo in prekrijemo. Ker se kup močno segreva, ga moramo vsak teden redno premetati, dokler ne postane prhek. Z njim nato napolnimo vedra (približno 30 cm visoko), zabojčke in košare, ki jih z notranje strani obdamo s plastično folijo. Izmerimo temperaturo gnoja. Pri 25 stopinjah Celzija vanj potisnemo kupljene kroglice trosnjakov 3 cm globoko (dobimo jih pri gojiteljih kukmakov ali jih naročimo v tujini). Čeznje nasujemo 5 cm debelo plast šote, ki ji primešamo nekaj mivke. Zalijemo. Delo bo lažje, če bomo kupili ali si izgovorili že pripravljeno mešanico pri gojiteljih. »Gobjo gredo« naredimo v senčnatem delu vrta, prav tako moramo tudi zabojček ali vedro postaviti v senčnat kotiček vrta. Zmotno je prepričanje, da morajo gobe rasti v temi. Dobro uspevajo tudi v rastlinjaku, topli gredi ali vrtni uti.


Pečene šitake

V ponvi segrejemo malo oljčnega olja in vanjo naložimo cele klobuke gob, med katere »stisnemo« tudi bete, ki smo jih pred tem odrezali. Na zmernem ognju pečemo nekaj minut oziroma dokler gobe niso zlato zapečene. Nato jih obrnemo in enako zapečemo še na drugi strani. Pečene gobe po okusu posolimo in potresemo s peteršiljem ali prelijemo s tržaško omako.

Dušeni ostrigarji s peteršiljem

Ostrigarje narežemo na tanke rezine. V posodi razpustimo košček masla. Dodamo gobe in jih v pokriti posodi dušimo na zmernem ognju. Občasno premešamo. Ko spustijo sok, posodo odkrijemo. Nato jih med mešanjem dušimo še naprej, dokler tekočina skoraj povsem ne izhlapi. Takrat jed po okusu solimo in potresemo z drobno narezanim peteršiljem.

Dreamstime