Revija Zeleni Raj

Kako predstaviti to novinko med sadnimi grmiči, ki si šele utira pot na naše vrtove, pa tudi v večje nasade, ki jih je v Sloveniji verjetno že okrog 50 hektarjev? Najbolje, da najprej nekoliko spoznamo njeno družino, ki nosi imenitno ime Caprifoliaceae ali kovačnikovke in je zelo številna. Obsega približno 860 vrst v 42 rodovih. Številne izmed njih so že naši dobri znanci, ali iz narave ali pa kot okras naših vrtov. Večinoma so vzpenjavke, torej lijane ali pa grmi, v mnogo manjši meri so med njimi tudi trajnice. Pogoste iz te druščine so na naših vrtovih vajgelije Weigela florida, pa kolkvicija Kolkwitzia amabilis, pokec ali bisernik Symphoricarpos albus in, sibirski borovnici najbolj sorodno, mirtolistno kosteničevje Lonicera nitida ter ovijalka iz naših gozdov kovačnik Lonicera caprifolium.

No, in tako sem vas pretkano pripeljal do rodu Lonicera ali kosteničevja, kamor spada tudi sibirska borovnica, kot povesta njeno ime in priimek Lonicera caerulea, kar pomeni modro kosteničevje. Sibirska borovnica torej sploh ni borovnica, saj je rod vakcinij Vaccinium član družine vresovk Ericaeae in o sorodnosti sibirke z borovnicami torej sploh ne more biti govora. Sibirka si je sinonim borovnica verjetno prislužila zaradi podobne barve plodov, ki so sivkasto poprhnjeni, kot so pri borovnicah, za povrhu pa tudi okus nekoliko spominja nanje. Imenujemo jo tudi majska jagoda, vse bolj pa se uveljavlja ime haskap, ki izvira iz inuitskega poimenovanja z japonskega otoka Hokaido, kjer je ta rastlina avtohtona. Sicer pa jo je srečati le v hladnejših predelih severne hemisfere: v Kanadi, na Japonskem, v Rusiji in na Poljskem.

Sorte

V naravi naj bi raslo devet različic, a naj omenim le tri, za križanje najpogosteje uporabljene: L. c., var. edulis iz vzhodne Azije, L. c., var. kamtschatica iz severovzhodne Azije in v haskap žlahtnjenju menda najpomembnejša L. c., var. emphyllocalyx iz vzhodne Azije.

Žlahtniti so baje prvi začeli Rusi v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v tedanji Sovjetski zvezi, v sedemdesetih je prijelo Japonce, pozneje pa tudi Kanadčane in Poljake. Sorazmerno pozno, če pomislimo, da so jih narodi v vzhodni Rusiji, na severnem Japonskem in v severni Kitajski v divjini nabirali že tisočletja prej.

Plodovi gojenih sort so skoraj dvakrat večji in mnogo boljšega okusa, medtem ko so plodovi samoraslih bolj kisli, nekateri pa celo grenki. Sicer pa je to prvi sadež v sadjarski sezoni, saj sorte z »ruskim ozadjem« obiramo že dva tedna pred jagodami, japonske pa zorijo sočasno z jagodami. Sibirke pomodrijo precej prej, preden so zares zrele. Modre na zunaj, v notranjosti pa še zelene in kisle.

Uporabnost slastnih plodov

Zares zrele in primerne za obiranje so šele, ko sredica postane temno rdeča ali modra. Takrat pa si lahko privoščimo orgijo z njenimi slaščicami, sokovi, sladoledom, sadnim jogurtom, menda tudi z bomboni. Marmelada iz sibirk pa je nekaj razredov nad drugimi, pravi moj prijatelj, ki jo je že poskusil. Bolj potrpežljivi lahko pridelajo tudi vino, ki je po okusu podobno, pravijo, vinu iz rdečega grozdja ali češenj.

Jagode sibirske borovnice so izjemno zdravo sadje, saj vsebujejo celo vrsto antioksidantov, organskih kislin in vitaminov, predvsem vitamina C, ki ga je več kot v nekaterih drugih, z njim bogatih vrstah sadja. Zato ni čudno, da ima v tradicionalni ljudski medicini svoje mesto že stoletja. Tudi moderne znanstvene raziskave potrjujejo izredno ugodne učinke na zdravje ljudi. Pripravki iz sibirskih jagod delujejo ...

Celoten članek preberite v poletni izdaji revije Rože&vrt/ Zeleni raj, ki je izšla 20. junija 2022!