Revija Zeleni Raj

Od rajsko rdečih, ki so zapeljale Adama, do prižasto progastih, pa z rdečim nadihom, rdeče rumenih, zlato rumenih, zeleno rumenih, zelenih. Sladkih, sladko-kislih, kislo-sladkih, kislih, hrustljavo čvrstih, sočnih, aromatičnih. V hladilnici zdržijo do naslednjega obiranja, zlepa jih ne zmanjka. Izbirate lahko celo, kako naj bodo pridelane – konvencionalno, integrirano, ekološko. Če katera sorta morda ne uspeva najbolje v naših krajih, jo pripeljejo od drugod. Tudi z Nove Zelandije.

Spominjam se starega očeta, živel je na kmetih nekaj manj kot celo prejšnje stoletje, ko je spomladi s prstom pokazal na cvetočo jablano v domačem sadovnjaku, ki smo mu pravili vrt, in ocenil: »Tisti tamle, je pa jakobč'k, ob svetem Jakobu bo zrel. Pa še poln bo, če ne pride kaj vmes.« In res je bil. Številni skoraj beli plodovi so se bleščali v soncu proti koncu julija. Od daleč so bili videti kot žogice za golf in so svetile v dolg poletni večer.

Beličnik. Stara sorta in tista jablana sta še zmeraj tam. In tudi letos so dišali plodovi le kakšna dva tedna pred sv. Jakobom. Beličnik se ne postavlja s trpežnimi sadeži. Kožica je mehka, meso je že kašasto, če poberemo sadež s tal. Če ga utrgamo z drevesa, zagrizemo še v čvrsto, a dokaj kislo strukturo. Zori prvi med jabolki in to šteje. Prava poletna osvežitev. In kakšno razkošje, če ga imate možnost utrgati z domačega drevesa. Počakal pa ne bo. Nekaj dni morda, potem ga bo treba naribati v zavitek. Zreli plodovi radi pokajo in jih je dobro čim prej porabiti.

Katere sorte?
Preden se odločite za katero izmed spodaj naštetih, pomislite, kakšno jabolko vam je všeč. Si želite prvega jabolka za poletne sadne zajtrke ali imate prostor, kjer bo trajal ves čas, ko se krajša dan, in bo dišavil dnevni prostor vašega doma ali morda pisarno, kamor hodite v službo?
Če imate okoli hiše dovolj prostora, posadite več različnih sort, tiste zgodnejše in nekaj poznih. Če imate večje zemljišče, zasadite travniški sadovnjak. S takšno zasaditvijo ne boste zadovoljili le svojih potreb in veselja, ampak boste ustregli tudi naravi. Ohranili boste pestrost in ravnovesje. Če se odločite za visokodebelna drevesa, na bujno rastočih podlagah (sejanec, MM 106 in MM 111), bodo zrasla od 4 do 5 metrov visoko, pod njimi lahko travo kosite ali jo popasejo krave. Posadite jih od 5 do 6 metrov narazen. V precej razvejenih krošnjah dreves gnezdijo kosi, srakoperji, liščki in šoje, v duplih najdeta zavetje mali detel in zelena žolna, pa škorci, plavček, velika sinica, brglez in vrabec. Če ni daleč do gozda, bo med sadno drevje zašla srna, najraje pozimi, stikat za jabolki na tleh. Zato ne poberite preveč na čisto jeseni, naj ostane še kaj za živali. Travniški sadovnjak ni tako dovzeten za bolezni in škodljivce. Ne drži, da so sorte mnogo odpornejše, le večja razdalja sajenja prepreči hitre okužbe, ker je prevetritev boljša in tako nastala mikroklima ne dopušča razvoja bolezni.

Stare sorte v okusu
Bobovec. Po okusu si ne zasluži pohvale, ker je precej trd in kisel. Je pa zelo trpežen in prenese dolgo skladiščenje, šele marca postane prijetnega, sladkega okusa. Drobni do srednje debeli plodovi so valjasti, belkasto rumene barve s temno rdečimi prižami. Močan poprh na koži naredi nekoliko modrikast nadih. Zori proti koncu oktobra, okusen pa je od januarja do junija. Ker ni zelo okusen, ga na splošno uporabljajo za predelavo v kis ali jabolčnik.

Naj vas pri izbiri sadike ne zavede začetna pokončna rast, ki se kasneje razvije v srednje bujno krošnjo. Ker je sorta zelo nezahtevna, je primerna za ekološko pridelavo in sadjarske začetnike. Zaradi poznega cvetenja je manj občutljiva za pozebe.

Boskopski kosmač. Kakovostna sorta se ponaša z osvežujoče kislim okusom, rumenkastim mesom, čvrsto strukturo in značilno aromo. Zelo debeli plodovi so sploščeno okroglasti in oranžno rdeči. Enakomerna in mrežasto razporejena rja po vsem plodu naredi kožo hrapavo, tako da kosmač prepoznamo že na daleč. Plodovi zorijo konec septembra, uporabni pa so od novembra, dokler ne pojemo vseh. Kosmače najdemo tudi na tržnici.

Sama jablana ima razprostrto krošnjo in zelo bujno rast. Za rast potrebuje zaščitno lego ter v tleh dovolj vlage in hranil.

Carjevič. Zelo okusni, srednje drobni plodovi imajo sočno, drobnozrnato in zelo topno, srednje čvrsto, sladko-kiselkasto meso. Bledo rumeno barvo do polovice pokriva temno rdeča, z rahlim poprhom. Sploščeno okroglasti plodovi so precej izenačeni, zorijo pa konec septembra in so že dobri za uživanje. V kleti počakajo do januarja, a po navadi jih zmanjka že zelo kmalu. Je sadež značilno razpoznavnega okusa in videza, ki se ga mnogi z nostalgijo spominjajo še iz otroštva, z obiskov dedka in babice, saj je rasel skoraj ob vsaki kmetiji. Drevo ima pokončno rast in ne preveč bujno krošnjo.

Grafenštajnc. Odlikuje se z izredno aromatičnimi plodovi, cvetlično dišeče meso je rumenkasto, precej sočno in srednje čvrsto. Posebnost te zgodnje sorte je vinsko kisel okus. Sploščeno okroglasti plodovi so srednje debeli, zlato rumene barve s kratkimi, rdečimi prižami. Gladka koža je nekoliko mastna, kar morda komu ni všeč. Obirati ga je treba konec avgusta ali v začetku septembra, pojesti pa čim prej, le v hladilnici zdrži do januarja.

Drevo bujno raste le, če ima na voljo dovolj vlažna, s hranili bogata in prepustna tla.
 
Kanadka. Zelo cenjena sorta, je odličnega sladko-kislega okusa z renetno aromo. Svetlo rumenkasto meso na zraku hitro potemni, je čvrsto in srednje sočno. Debeli, sploščeni plodovi so zreli bledo rumeni s precej grobo sivo zeleno rjo, ki lahko popolnoma prekriva plod. Plodovi zorijo konec septembra, okusni so že kmalu po obiranju, dobri pa tja do januarja, če jih še kaj ostane.   

Sorta ni primerna za sajenje v hladnejše predele, saj spomladi rada pozebe. Dobro uspeva v toplih, zatišnih legah in predelih, kjer se ji krošnja široko razraste. Prst mora biti bogata s hranili in zračna.

Krivopecelj. Čvrsto belo meso je grobo in sočno, okus je osvežilno kisel, brez posebne arome. Srednje debeli plodovi so po obliki malo podolgovati in nesimetrični. Limonasto rumen zrel plod pokriva živahno rdeča barva. Obiramo jih v začetku oktobra, jemo pa takoj po novembru. Primeren je tudi za predelavo. Krošnja drevesa je prevešava. Sorta je primerna tudi za sajenje v hladnejše predele. 

Šampanjska reneta. Ob obiranju zagrizemo v belo meso, zelo kislo, ki se pozneje omehča v osvežilen, blago aromatičen okus. Srednje drobni plodovi so sploščeno okroglasti, ko dozorijo, so bledo rumeni, z rahlim poprhom. Gladka koža v kleti postane mastna. Zori v drugi polovici oktobra, okusna in uporabna pa je od decembra do maja. Je majhno drevo z značilno čokato rastjo, primernejša za vzgojo na toplejših legah.

Štajerski mošancelj. Nekdaj zelo cenjena sorta, za namizno uporabo, štajerskega izvora. Meso je čvrsto, prijetnega vinsko kiselkastega okusa z značilno aromo. Srednje drobni plodovi so okroglasti, ob zorenju zlato rumeni. Gladka koža je trda, a nekoliko mastna. Sredi oktobra plodovi dozorijo, potem pa uživamo v okusu svežih, sušenih ali v jabolčniku do spomladi. Je majhno drevo s tankimi, povešavimi vejami. Dobro uspeva v vlažnem podnebju. Za vzgojo je zahtevna sorta.

Zlata parmena. Za sorto je značilna žlahtna orehasta aroma, če so le plodovi kazali obraz soncu, sicer arome ne zaznamo. Srednje sočno meso je čvrsto, pozneje postane krhko. Drobni plodovi so okroglasti, ko zorijo, so zlato rumeni, preliti s kratkimi rdečimi prižami. Zorijo v prvi dekadi septembra, zabojček pa spraznimo do konca novembra, sicer nam ne bodo šli več v slast. Jablana ima pokončno, srednje bujno rast in dobro uspeva na toplejših legah, kjer v tleh ne zastaja vlaga.

Pozabljena sorta
Slovenija je bila nekoč zelo znana pridelovalka jabolk, ki so se pozimi znašla tudi na trgih velikih evropskih mest ali celo na mizah kraljev in cesarjev. Najbolj cenjena sorta je bila beli kalvil, katere plodove so vsakega posebej zavitega v slamo pošiljali po svetu, običajno na dvore in v palače vladarjev.

Kot pove že ime, je beli kalvil, ko je zrel, skoraj belo jabolko. Sprva je zeleno, kasneje svetli in s stopnjo zrelosti postaja vedno bolj belo. To njegovo lastnost so v času avstro-ogrske monarhije pridelovalci s pridom uporabili tako, da so na še nezrele plodove lepili iz tankega lubja ali usnja izrezane obrise družinskih grbov znanih evropskih vladarjev. Ko je jabolko dozorelo, so zaščito v obliki grba odstranili in na belem sadežu je ostal zelen obris grba. Koža sadežev je bila gladka in sijoča, sami sadeži pa so vzdržali zelo dolgo, celo do pomladi. Žal je sorta utonila v pozabo in v redkih vaseh je ostalo živih le malo dreves.

Ker bomo stare sorte jablan pridelali popolnoma ekološko, torej brez škropljenja, jih uživajmo čim večkrat, sploh pa jeseni, ko je njihov čas. Če jih bomo pridelali preveč – to se rado zgodi vsako drugo leto, ker se teh starih sort drži navada izmenične rodnosti –, naredimo iz njih čim več shrankov: posušimo jih v krhljih, naredimo iz njih odličen jabolčni čips, najboljši domači jabolčni kis, nekaj pa naj jih počaka v zabojčku, za čudovite jabolčne zavitke, ki s cimetom odišavijo dolge večere kratkih dni. Tako bomo lažje dočakali pomlad, ko bodo ponovno zacvetele jablane.

Posadimo staro sorto jablane in podoživimo okuse otroštva. Tista jabolka so bila najbrž dobra, včasih pikasta od škrlupa ali sajasta in nam zato takrat niso posebej teknila. In bila so samo domača, mi smo si pa želeli kaj bolj finega, iz trgovine. Zdaj bodo stara, na novo odkrita, zagotovo boljša. Zamislite si veselje, ko bodo vaša drevesa prvič obrodila!