Izšla je nova številka!

Pomladno prebujanje z redkvicami

Mlada, sočna zelenjava nam koristi, da dopolnimo zaloge hranilnih snovi, ki smo jih iztrošili pozimi.

Pomirjujoče žuborenje vode

Naj bo šumenje morja, tok reke, preskakovanje kamenja bližnjega potoka ali curek vode iz vodnega motiva na vrtu, nam je zvok pretakajoče se vode domač in nas pritegne.

Poznamo sladki krompir?

Sladki krompir (Ipomoea batatas) se na naših vrtovih pojavlja šele zadnjih nekaj let – z namenom, da bi vzgojili gomolje.

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Sadje

Zemeljski oreški – arašidi

Dario Cortese

Arašidi so sicer nekaj, kar bi v življenju zlahka pogrešali, toda ko jih enkrat začnemo hrustati, nas zasvojijo in ne prenehamo segati po njih, dokler med zobmi ne zmeljemo zadnjega.

Ker so poceni, si jih lahko kupi in privošči vsak, le malokdo pa ve, da jih lahko brez pretiranega truda vzgojimo tudi na domači gredici sredi Slovenije.

Nasploh je z arašidi velik hec. Najprej: rastlina je metuljnica, torej sorodnica graha in fižola. Potem: zelo sramežljiva je. Ko se ženski cvet oplodi, se namreč začne pecelj socvetja nižati proti tlom in rasti v zemljo. Šele v podzemni temi so prave razmere, da se razvije strok in v njem semena. Ko dozorijo, jih poberejo in ...

… se ne moremo ustaviti. Kajti kdorkoli je kdaj začel hrustati soljene pražene arašide, je le stežka končal prijetno opravilo, dokler ni bil zavitek prazen.

Vendar gre tudi drugače. Kajti to je vendar metuljnica, uporabna podobno kot druge gojene sorodnice. V juhah in enolončnicah in sploh za hrustljavo zaokrožitev številnih jedi. Res pa je, da se moramo najprej spoznati z njo, kajti vsi arašidi niso enaki. Zato kupimo: oluščene, slane in soljene arašide, pražene, nesoljene arašide v lupini, oluščene surove arašide.

Prve, kot omenjeno, pojemo kar tako in se pri tem ne ustavimo tako zelo lahko.

Pravkar spraženi arašidi
Surove arašide damo v ponev in jih na zmernem ognju med neprestanim mešanjem zlato rjavo popražimo. Ko prijetno dišijo in so hrustljavi, so gotovi. Pojemo še tople.

Druge tudi z lahkoto pohrustamo same, vendar jih tudi dodajamo vsem mogočim jedem, ko so te skoraj že gotove. Zelo se priležejo dušeni in hitro praženi zelenjavi po kitajsko in tudi v enolončnicah so prijeten dodatek. Dodamo jih nekaj minut pred koncem priprave.

Tretje pa ... s tretjimi gre zares. Lahko jih skuhamo in jemo podobno kot fižol, tudi spečemo jih in pripravimo tako ali drugače. In seveda jih tudi nakalimo in posadimo, kajti to je edina vrsta arašidov, ki nam bo dala rastline in celo pridelek.

Zemeljski orešek ima domovinsko pravico v Južni Ameriki, od koder se je razširil po tropskem in subtropskem pasu vsega sveta. Največ ga gojijo v južnem delu Severne Amerike, v Indiji, na Kitajskem in v zahodni Afriki. Za naše razmere je zahtevnež, ki za dober pridelek vsaj tri mesece in pol potrebuje minimalno temperaturo 15 stopinj Celzija, zato bi bila pri nas njiva zemeljskih oreškov zahtevnejši projekt. Sicer pa z lahkoto vzgojimo nekaj rastlin, naj si bo v posodi ali na prostem, in jim skušamo zagotoviti čim toplejše rastne razmere.

Za uspešno setev kupimo surove arašide, ki so sicer oluščeni, vendar celi in s tanko rdečkasto kožico. Čez noč jih namočimo v vodi in nato posadimo v rahlo, peščeno prst, ki jo prej dobro pognojimo in globoko prerahljamo. V nasprotju z drugimi stročnicami arašidom prijajo nekoliko bolj kisla tla. Zrnje sadimo v vrste na razdalji 10 cm, v toplejših območjih 10 cm, in v hladnejših 4 cm globoko. Razdalja med posameznimi vrstami naj bo 75 cm. Skrbimo, da se prst na gredi ne izsuši, in ko se razvijejo rastline, jih redno zalivamo, vendar ne preveč. V ugodnih rastnih razmerah bodo rastline vzcvetele in tudi obrodile na tako poseben način.

Zemeljski oreški spadajo med redke rastline, ki ne poznajo bolezni in se jih škodljivci izogibajo.

Moški cvetovi so večji, rumeni, ženski pa so komaj opazni. Po oploditvi se ženski cvetovi obrnejo proti zemlji, se vanjo zakopljejo in začnejo se razvijati oreški. Da jim pri tem pomagamo, rastline ogrnemo (obsujemo) z rahlo prstjo.

Če drugega ne, je preizkusno gojenje arašidov zanimivo že zato, da lahko z vso radovednostjo izkopljemo vzorčni pridelek.

V toplejših območjih rastline izrujemo, takoj ko listje porumeni, in jih posušimo v zračnem, suhem prostoru. V hladnejših krajih jih do mraza pustimo v zemlji, kjer bodo oreški zoreli, četudi jim listje osmodi prva slana.

Zemeljski oreški so z oljem in beljakovinami bogata hrana, kar je glavni razlog njihove razširjenosti tako na poljih kot v trgovinah. Nemalo arašidov se spremeni v olje, to pa v margarino. V krajih, kjer uspeva zemeljski orešek, semena kuhajo surova ali posušena in jedo podobno kot pri nas fižol. Ker so primerni tudi za praženje, so možnosti njihove uporabe zelo široke. Najbolj prebavljivi in hranljivi so kuhani arašidi, medtem ko so v olju praženi in soljeni ena najtežje prebavljivih vrst hrane sploh. Arašidi v lupini so praženi brez dodatka olja in soli in jih ob pomanjkanju surovih arašidov lahko uporabimo za pripravo jedi.

S surovimi arašidi pripravimo podobne jedi kot s fižolom. So zelo primeren dodatek zelenjavnim jedem vseh vrst, vanje jih dodamo že na začetku priprave. Če imajo semena rdečkasto lupinico, jo odstranimo. Kadar za pripravo jedi uporabimo v lupini pražene arašide, jih oluščimo in dodamo šele na koncu priprave.

Juha iz korenaste zelenjave z arašidi

Kadar pripravljamo katerokoli zelenjavno juho, ne pozabimo na skodelico arašidov, ki jih dodamo že na začetku priprave. V poznem jesenskem času se zelo prileže juha iz korenaste zelenjave: na oljčnem olju zarumenimo narezano čebulo ter dodamo na koščke narezano korenje, ki naj v jedi prevladuje, gomoljasto zeleno, malo korenastega peteršilja in rdeče pese, morda tudi nekaj kolerabe. V posodo stresemo vsaj skodelico surovih arašidov, zalijemo z dovolj vode, posolimo ter kuhamo na zmernem ognju, da se zelenjava zmehča. Nekaj minut pred koncem priprave v jed zamešamo nekaj strokov strtega česna in ščep ali dva narezanih peteršiljevih listov. Premešamo in zabelimo z malo oljčnega olja in po želji začinimo še s sojino omako. V slednjem primeru jedi med pripravo ni treba soliti, ker je omaka dovolj slana.

Dreamstime