Nepogrešljive
Telohi so znanilci pomladi
Ko zacvetijo telohi, vemo, da je pomlad blizu. A telohi niso le tisti, ki jih pri nas najdemo v naravi. Vedno bolj jih cenimo in naseljujemo tudi po naših vrtovih. Veliko je telohov, ki izhajajo iz drugih predelov zemeljske oble in izstopajo zlasti s svojo višino, obliko rasti in bogatimi socvetji, manj pa z barvitostjo cvetja. Izjemno bogastvo barv in oblik cvetja pa predstavljajo zlasti križanci orientalskih telohov.
Specializirani gojitelji telohov povsod po svetu so vzgojili že nešteto sort. A te trajnice niso primerne za tiste, ki bi radi vse hitro in takoj, pa še poceni povrhu. So namreč počasni v vsem, a ko nam uspe oblikovati nasad, bomo ob njem lahko uživali leto za letom, zelo dolgo torej. Kdor je zelo potrpežljiv in vztrajen, se lahko loti tudi razmnoževanja ter odbire kar sam.
Ko sem pred skoraj 30 leti hotela orientalske telohe spoznati malo bolje, v Sloveniji nisem našla ničesar. Prve skromne matične rastline sem dobila iz Anglije. Svet pa se mi je odprl, ko mi je ljubiteljski gojitelj in velik poznavalec telohov iz Nemčije po pošti poslal več zelo malih, komaj vzklilih sadikic orientalskih telohov, kar brez zemlje, a lepo zapakiranih v vlažen papir. Takoj sem jih posadila v sadilni zabojček in pozneje presadila v večje lončke. Ko so dovolj zrasli, sem jih preselila na gredico. Po treh ali štirih letih, nekateri še pozneje, so začeli cveteti. Ker so bili sejančki, potomci križancev, so si bili med seboj seveda zelo različni. Nekateri zelo lepi, drugi skoraj brez vrednosti. Tu se je moje selekcijsko delo torej šele začelo. Tiste najlepše sem odbrala, označila in pozneje uporabila za matične rastline. Tiste slabše kakovosti pa so romale na kompost.
Slovenski kupci telohov, vseh po vrsti, in ne samo orientalskih, dolgo niso sprejeli. Šele zadnja leta so postali cenjeni in iskani.
Razmnoževanje
Če imamo odrasle cvetoče orientalske telohe na vrtu, se lahko lotimo njihovega razmnoževanja na dva načina. Lahko jih množimo vegetativno, torej z delitvijo, ali pa si z njih naberemo seme in jih sejemo.
Deliti je smiselno le zelo stare in bogato razraščene rastline. Ob koncu poletja jih izkopljemo tako, da gosto prepletene in dolge ter debele korenine čim manj poškodujemo. Previdno jih razdelimo, raztrgamo ali razrežemo na dele tako, da ima vsak del nekaj listja (ali vsaj vršiček - brst, iz katerega se bo razvilo listje) in nekaj korenin. Če z močnim curkom vode z rastlin speremo zemljo, bomo lažje videli, kje zarezati in tako lahko dobimo več manjših sadik. Če pa ohranimo na koreninah čim več zemlje, bomo gotovo dobili manjše število novih rastlin, a bodo te bolje prenesle presajanje. Vsekakor je pri takšni delitvi treba tudi krepko zmanjšati listno maso, da bo presajanje manj tvegano.
Če smo se odločili za setev, že med cvetenjem označimo najlepše rastline, s katerih bomo pobirali seme. Dozorevajoče mešičke pobiramo, ko so začeli spreminjati barvo, tik preden se začnejo odpirati, in jih pustimo do konca dozoreti v senci. Velikokrat pa se tudi sami posejejo in ob starejših rastlinah na vrtu lahko vidimo mlade.
Pri sadikah orientalskih telohov, ki so vzgojene iz semena in še niso cvetele, nikoli ni možno vedeti, kakšno cvetje bodo razvile. Ker so semena vedno pridobljena od že neštetokrat križanih staršev, niti slučajno ni nujno, da bodo potomci enaki staršem. Torej lahko le upamo, da bo na primer del potomcev rastline s polnim cvetjem rožnate barve ohranil te lastnosti. Zato velja, da ...
Celoten članek preberite v februarski izdaji revije Rože&vrt/Zeleni raj.
