Revija Zeleni Raj

Zelo obsežni rod je po zaslugi žlahtniteljev bogatejši še za več tisoč kultivarjev, tako da je ljubiteljski vrtnar ob nakupu močno v zadregi, katerega lepotca ali lepotico naj izbere. Ponujamo vam nekaj nasvetov, da se boste lažje odločili.

Rod Rhododendron, ki vključuje tudi skupino azalej, šteje več kot 900 vrst v naravi, s človeško pomočjo in pozornim opazovanjem pa se je seznam podvrst, križancev in kultivarjev podaljšal na približno 25.000 imen! Rastline so vseh velikosti, od desetcentimetrskih pritlikavcev do visokih dreves, cvetovi pa se resnično odpirajo v celotnem barvnem spektru. Če na vrtu nikakor ne moremo oblikovati kotička s kislo prstjo, ker naš vrt leži sredi kamnite (apnenčaste) krajine, si lahko pomagamo tako, da sleč posadimo v večjo posodo, v katero nasujemo poseben substrat, namenjen kisloljubim rastlinam.

Odločilno je rastišče

Sleči nimajo dokončne velikosti ali oblike in lahko počasi rastejo tako rekoč neskončno dolgo. Rastišče odločilno vpliva na hitrost rasti: v blagem, vlažnem podnebju bodo rasli dvakrat tako hitro kot v suhih in mrzlih krajih. Večino kultivarjev lahko obrezujemo, če se preveč razrastejo, to pa ne velja za nekatere vrste, posebno tiste z gladko skorjo – ti ne bodo odgnali znova. Pripadnike skupine lepidotes (drobnolistni sleči in azaleje) lahko obrežemo po cvetenju.

Četudi imamo majhen vrt, to ne pomeni, da bi se morali odpovedati pomladnim slečem, saj ni malo nizko rastočih kultivarjev. Najboljši učinek bomo dosegli, če bomo nizko rastoče sleče posadili v večjih skupinah, saj bodo prekrili večjo površino in bodo opaznejši. Med te izbrance spadajo pritlikavi sleči iz skupin lepidotes in Williamsianum, pa tudi križanci iz skupine yak ter vednozelene azaleje.

Vednozelene ali japonske azaleje so bujno cvetoče in zanesljive. Najbolj jim ustreza rastišče na severni strani, kjer jih obseva sonce, medtem ko jih z juga ščiti rahla senca. Posadimo jih v odcedno prst v skupinah, tako da bodo v maju in juniju ustvarile barvito preprogo. Dvignejo se od deset centimetrov do približno en meter.

Zagotovimo ustrezno prst

Sleči in azaleje potrebujejo rahlo, kislo prst, zato nima smisla zapravljati denar za sadike, če nismo pripravljeni poskrbeti tudi za primerno prst. Da bi pusto, peščeno prst obogatili, ji dodamo čim več organskih snovi. Najprimernejša je listavka, prav tako dober je tudi doma pripravljen kompost, na primer iz odpadlih iglic ali kompostiranega drobljenega lubja. Ko se lotimo priprave ustrezne prsti za naš novi sleč, moramo to storiti na čim večji površini okoli prostora, kamor bomo vsadili sadiko iz lončka. Tako bo rastlina imela dovolj prostora za rast v naslednjih letih. Če je podlaga odcedna, potem zadošča, da pripravimo plast, debelo do 30 cm, in vanjo posadimo izbrano sadiko.

Začetniki kupijo vrečo šote, misleč, da so kupili kislo prst, vendar s tem ne bodo veliko dosegli. Resda je šota kisla in pomaga ohranjati vlago, vendar nima notranjega ustroja, nobene hranilne vrednosti, niti ni učinkovita zastirka. Tudi substrat, ki ga ponujajo za kisloljube rastline, je večinoma sestavljen iz šote, vendar s primesmi.

Voda ne sme zastajati

Pri sajenju moramo biti pozorni, da jih ne posadimo pregloboko – koreninski splet mora biti tik pod površjem, sicer lahko uničimo rastlino. Prav tako ne smemo naložiti debelih plasti zastirke pod krošnjo. Pred sajenjem moramo sadiko dobro navlažiti, vendar mora voda iz sadilne luknje odteči. Substrat okoli rastline po sajenju sicer utrdimo, a ne s stopali. Sleče, ki niso v lončku, sadimo med oktobrom in aprilom, tiste v lončku pa načeloma kadarkoli, vendar jih moramo pri poletnem sajenju temeljiteje in redno zalivati. Če želimo gojiti sleč v posodi, moramo prej zagotoviti, da v posodi ne bo zastajala voda. Sadimo jih v zanje namenjeni substrat, ki mu dodamo kanec kremenčevega peska ali drobljenega lubja. V dnu posode naj bo več lukenj, ki se med rastjo ne smejo zamašiti.

Gnojimo raje manj kot več

Sleči in azaleje ne potrebujejo dosti gnojenja. Če lepo rastejo in cvetijo, potem jih pustimo pri miru. Gnojilo dodajamo le, če želimo spodbuditi res hitro rast, če so videti rumenkasti ali je krošnja redka. Primerna so vsa gnojila, ki jih ponujajo posebej za sleče, ogibajmo se le takih z visokim deležem dušika, saj bi lahko »zažgali« liste. Pol prgišča potresemo pod krošnjo vsake rastline v obdobju od začetka maja do konca junija in to zadošča. Gnojila ne dodajamo pozneje, sicer bo spodbudilo rast poganjkov namesto cvetnih popkov. Tekoča gnojila so primerna za sleče v posodah.

Naj sleče obrezujemo?

Če sleču rastišče zelo godi, bo z leti prerasel predvideno velikost in izgubil prvotno strnjeno obliko. Ker sleči niso grmi, ki bi jih lahko rezali kot forsitijo ali dren, se jih ne upamo obrezati, da ne bi prihodnjo pomlad ostali brez cvetov.

Vendar lahko vzamemo škarje v roke, le pozorno moramo opazovati naše sleče. Ti cvetijo na konceh poganjkov, ki so stari vsaj leto dni. Popke nastavijo že prejšnje poletje (torej v letu pred pomladjo, ko zacvetijo), zato jih režemo takoj, ko odcvetijo. S tem zagotovimo rastlini dovolj časa, da razvije nadomestne poganjke in popke in da se pripravi na prihajajočo zimo.

Listi izraščajo v obliki rozete, zato veje oziroma poganjke režemo tik nad listno rozeto. Tik pod njo so speči brsti, ki po rezi razvijejo novo listno rozeto. Posamične veje ne smemo krajšati za več kot polovico dolžine, oziroma največ od 40 do 50 centimetrov. Če smo z oblikovanjem grma zamudili več let, sicer lahko režemo globlje, vendar bomo potem čakali dve leti, da se bo obrasel in zacvetel.

Prvotno strnjeno rast bomo znova spodbudili s tem, da bomo krajšali obodne veje in tako osvetlili notranje vejice. Te bodo začele poganjati nove poganjke in zgostile rast.

Vsakoletno obrezovanje seveda pomaga ohraniti zaželeno strnjeno obliko. To pomeni, da ne odrežemo več kot nekaj centimetrov poganjkov. Med takim obrezovanjem pogosto stopimo vstran in opazujemo, ali nismo zarezali pregloboko.

Večina slečev večje rasti, mnogi kultivarji in tisti z gladko skorjo nikakor ne prenesejo globoke rezi, zato jih skušajmo oblikovati sproti. Če pa popravljamo svoje ali tuje napake, pomagajmo grmu spomladi z dodatnim gnojenjem in zastirko, poleti pa ga med sušnimi obdobji ne pozabimo zaliti.
Azaleje so podobne slečem, razlikujejo pa se med drugim po tem, da imajo skrite listne brste po vsej dolžini vej in ne le na konceh. Zato bomo pri obrezovanju lažje našli primerno mesto, kar pa ne pomeni, da smemo rezati globlje kot pri sleču.

Ne pod drevesi
Sleči ne uspevajo najbolje pod drevesnimi krošnjami. Drevesne korenine lahko sleču odvzamejo potrebno vlago, krošnja pa mu omeji dostop svetlobe, zato raste neenakomerno, pretegnjeno. Primerna družba za sleče so okrasne češnje, japonski javorji, jerebike, glogi in nekateri iglavci: bor, macesen, jelka in cedra. 

Plusi in minusi vrst in kultivarjev
Velikolistne vrste slečev imajo navadno zanimivejše listje, potrebujejo pa bolj zavetno lego. Navadno cvetijo zgodaj (med marcem in začetkom maja), zato jih sadimo tja, kjer jih ne bodo ujele pomladne pozebe. Nekatere vrste potrebujejo nekaj let, preden začno cveteti, zato moramo biti potrpežljivi.

Kultivarji večje rasti imajo barvitejše cvetove in začno cveteti že kot mlade rastline. Navadno so odpornejši in lažje prenesejo, če jih oplazi pozeba. Žal pa njihovo listje ni posebej privlačno, zato so po cvetenju videti vsi enako. Torej bomo skušali ustvariti primerno mešanico naravnih vrst in kultivarjev.

Primerna družba
Sleči si v naravi izberejo družbo sorodnih rastlin, kot so pierisi, češmini, sroboti, orlice, avriklji, lilije. Na vrtu jim lahko zagotovimo družbo teh in podobnih rastlin, ki niso požrešne, kot so vrtnice, zimzelen in rese.

Ne dišijo vsi rododendroni in azaleje
Posebna odlika nekaterih slečev in azalej je prijeten vonj cvetov. Zanimivo je, da dišijo predvsem tiste vrste in kultivarji, ki cvetijo v pastelnih barvah: belkasto, rumenkasto ali rožnato. Kaže, da pigmenti, ki zagotavljajo cvetje močnih barv, predvsem rdeče ali oranžno, preprečujejo razvoj genov, ki razvijajo aromo.