Revija Zeleni Raj

Spomladi je že kratek sprehod v naravi ali na vrtu dovolj, da očarani obstojimo ob pogledu na čudoviti svet drobnega pomladnega cvetja, ki gosto prekriva še pred nekaj tedni gola, pusto rjava tla. Modro-vijoličasti cvetovi pljučnikov, sinja modrina razpirajočih se jetrnikov, snežna belina cvetov podlesnih vetrnic, privihani vijolični cvetni listi pasjih zob ali najrazličnejši barvni odtenki pomladnih žafranov nas vsako leto znova spomnijo, kako lepa je narava in kako lahko tudi še tako drobno cvetje obogati vrt.

Ni kaj, naše pomladne cvetlice so resnično lepe, morda celo tako zelo, da se ob pogledu nanje pozabimo vprašati, kakšne rastline rastejo na drugih celinah in ali tudi tam ljubiteljski vrtnarji z enakim občudovanjem vzdihujejo ob pogledu nanje. Kakšne so prve znanilke pomladi na drugi strani Atlantika, kakšne v deželah vzhajajočega sonca, v deželah z vsaj približno enakimi podnebnimi razmerami, kot so pri nas? Se tudi tam spomladi po vrtovih odpira brezštevilna armada cvetov, ki gosto prekrijejo tla in kmalu po cvetenju izginejo, kakor da jih sploh ni bilo?

Pri nas jih poznajo le redki ljubitelji rastlin, kar je škoda, saj so skromne, lepe in z njimi na vrtu ni veliko dela. Ko jih enkrat zasadimo na svoj vrt, tam zagotovo ostanejo za vedno. Morda je vzrok za pomanjkljivo vedenje o teh rastlinah njihova majhnost, saj njihova lepota raste sorazmerno z razraščanjem.

Seveda ima vsak ljubitelj cvetja svojo priljubljeno izbranko, katere cvetovi se mu zdijo še posebno lepi. Za nekatere so tako najlepši popolnoma naravni cvetovi, drugi prisegajo na različne križance spomladi cvetočih rastlin. Vendar zvestoba ugasne tisti hip, ko se mu oko ustavi na posebnici oziroma rastlini, ki je redka, ki je ne pozna in ki si jo želi občudovati tudi na domačem vrtu.

Običajno so to rastline in njihovi križanci, ki so k nam prišle iz tujine in jih na svoje vrtove najprej posadijo zbiralci rastlin. Najdejo jih bodisi na znanih sejmih v tujini, v katalogih posebnih, specializiranih vrtnarij ali v ponudbi vrtnarij na spletu.

Kje rastejo?
V prispevku omenjene rastline imajo podobna rastišča kakor naše drobne pomladne cvetlice. Najbolje uspevajo na rastišču, ki se pozno spomladi zaradi listja na grmovnicah in drevju spremeni v senčnat kotiček, zato so primerne za senčne predele vrtov.

Za rast potrebujejo dobro odcedno prst z obilico komposta ali listovke (ker tam, od koder izvirajo, rastejo po redko zaraščenih gozdnih predelih). Po lastnih izkušnjah z domačega vrta prenašajo apnenec, toda raje imajo kremenčev pesek. Načeloma pa imajo raje kislo kot bazično prst. Nekatere izmed njih ohranijo liste dolgo v poletje, druge izginejo takoj, ko opravijo svojo razmnoževalno dolžnost.

Vse v članku naštete rastline so v celinskem delu Slovenije preverjeno prezimno trdne.

REDKE SPOMLADANSKE TRAJNICE

Jefersonija  
Jeffersonia dubia v naravi uspeva v Mandžuriji in Koreji in je azijska sorodnica ameriške vrste dvolistnice (J. diphylla). Od nje se J. dubia razlikuje po tem, da so njeni listi na vrhu samo razdeljeni, niso pa dvodelni, in imajo opazno rdečkast rob. Ameriška jefersonija ima snežno bele cvetove, medtem ko ima azijska vrsta bledo vijolične oz. nebesno modre.

J. dubia ima najraje odcedno, peščeno ali šotno prst z veliko humusa, prija ji senčna lega, zato bo uživala v gozdni listavki. Ameriška jefersonija se razcveti šele maja z lepimi belimi cvetovi. Odlikuje se po tem, da rada oblikuje velike skupine. Raje ima vlažno prst, vendar bo uspevala tudi v bolj suhi zemlji, vsekakor pa v senci. Rastlin ne okopavamo, saj imajo gosto razraščen koreninski sistem korenin, ki ga pri delu mimogrede lahko poškodujemo.

Krvavi koren ali kanadska sangvinarija
Edina predstavnica tega rodu (Sanguinaria canadensis) je doma na vzhodu Severne Amerike, od Kanade do Floride. V naravi rastline zrastejo od 20 do 50 cm visoko. Snežno beli cvetovi se pojavijo marca ali aprila, odvisno od podnebja. Američani jo imenujejo »krvava korenina«, saj je njena posebnost oranžno obarvana korenika (rizom), ki zakrvavi, če jo ranimo, in ki se skriva tik pod površino zemlje. Lahko se deloma dvigne celo nad njo, zato moramo biti pri okopavanju zelo pozorni. Še bolje je, če rastlino pustimo pri miru in ji samo dodajamo listovko in kompost. Tudi njeni cvetovi se odprejo, še preden se listi popolnoma razvijejo. Nekaj mesecev po cvetenju listov tako rekoč ni več nikjer. Rastlina izvira iz vlažnih, pa tudi suhih gozdov, močvirnih planjav ali z rečnih bregov. Razmnožujemo jo z deljenjem korenin. Rez mora biti gladka.

Z njo je povezana še ena posebnost, in sicer povezanost z mravljami. Semena imajo poseben mesnat privesek, imenovan strokovno elaiosom, ki privlači mravlje, zato te zvlečejo semena v mravljišče, kjer priveske pojedo. Semena odložijo v svoje »smetišče«, kjer jih varujejo, dokler ne vzklijejo. Tako mravlje semenom omogočijo zanesljivo kalitev zaradi ugodnega okolja.

Ljubitelji vrtov so še posebej navdušeni nad kroglasto polno cvetnima različicama 'Flore pleno' in 'Multiplex'.

Nebeški korček ali dodekateon
Površneži bi ga lahko zamenjali za ciklamo, pa to ni. Rod Dodecatheon spada, tako kakor trobentice, v družino jegličevk. Ima listno rozeto, iz katere se na visokem peclju dvigajo kimajoči cvetovi različnih barv, ki po obliki od daleč spominjajo na ciklamne. Rod dodekateonov je doma pretežno v Severni Ameriki, le nekaj predstavnikov najdemo v severovzhodni Sibiriji. Nekatere vrste so zelo primerne za gojenje na vrtu, saj njihovih cvetov zgodaj spomladi ne moremo prezreti. Iz navzgor zavihanih cvetnih lističev štrlijo prašniki navzdol,  stisnjeni v nekakšno konico. Celoten cvet vzbuja pozornost zaradi svoje elegance. In kako jih bomo zagotovo ločili od ciklam? Nebeški korčki imajo vselej po več cvetov na istem peclju.

V rodu je 14 vrst, na vrtovih po najpogosteje srečamo D. hendersonii, čeprav so enako zanimive tudi druge vrste (D. dentatum, D. meadia, D.pulchellum). Posadimo jih v odcedno prst, poiščemo pa jim takšno rastišče, kjer bo tako poleti kot pozimi na suhem, spomladi pa naj ima rastlina dovolj vlage za hiter razvoj. Rastline lahko množimo s semeni, le da bo treba tri leta čakati, da bodo sejanci vzcveteli, medtem ko jih brez težav množimo tudi z delitvijo večjih razraščenih šopov. Tudi ta rastlina uživa v senci. Množimo jo jeseni s semeni in pozimi z delitvijo.

Trolist
Trolist (Trillium) je verjetno najbolj znana okrasna rastlina med naših tokratnim izborom. To je tudi najobsežnejši rod, saj ga zastopa od 40 do 50 vrst, ki so doma v zmernem podnebju Severne Amerike in Azije.

Med vrtnarji je najbolj uveljavljen Trillium grandiflorum, velecvetni trolist, ki se odlikuje po največjih cvetovih. Ti so sestavljeni iz treh belih čašasto sestavljenih listov, sredi katerih tičijo rumeni prašniki. Botanična posebnost je v tem, da zeleni tridelni list, ki tiči pod pozornost vzbujajočim cvetom, ni pravi list, temveč so to trije ovršni listi, torej del cveta. Ker so trolisti na naših vrtovih še redkost, se ni bati, da bi jih ljubitelji nehote poškodovali s tem, da bi utrgali cvet z željo, občudovati ga doma v vazi. S tem bi namreč močno prizadeli rastlino, saj bi ji odvzeli edini del, s katerim lahko presnavlja (izvaja fotosintezo) – omenjene tri ovršne liste. Zato je v mnogih ameriških zveznih državah prepovedano trgati troliste ali jih celo izkopavati.

Trolisti pa ne cvetijo samo v beli barvi, ampak tudi v vseh odtenkih rdeče, od bledo rožnate do temno rdeče. Tudi prej omenjeni ovršni listi niso pri vseh vrstah enaki, saj nekatere krasijo srebraste pege, podobne tistim na listih ciklam ali pasjih zob. Večina vrst ponosno dviguje svoje velike cvetove navzgor, znani pa so tudi takšni trolisti, ki cvetove povešajo. Tudi ta rod se lahko za razmnoževanje zahvali mravljam, ki njegova semena odnašajo v mravljišča, kjer zaužijejo mesnate priveske in jih potem »kalijo« v svojem kompostišču.

Na vrtu jim poiščemo senčno rastišče in nekoliko vlažna, a prepustna tla, ki so pod drevesi ali grmi največkrat kisle reakcije, kar trolistom povsem ustreza. Trolisti so še eni izmed predstavnikov trajnic, ki zgodaj spomladi očarajo s cvetovi, hitro razvijejo liste (oz. ovršne liste), čez nekaj mesecev pa jih bomo zaman iskali na vrtu, saj bodo »listi« medtem neopazno odmrli, do prihodnje pomladi. Ko izgubijo liste, rastline lahko tudi razmnožujemo z delitvijo.

Belo cvetoči trolist je simbol in uradna cvetlica kanadske province Ontario, velikocvetni trolist pa je uradna cvetlica ameriške zvezne države Ohio.

Galaks
Galaks (Galax urceolata) bomo na naših vrtovih našli le izjemoma, saj ne slovi po velikih, barvitih cvetovih. In vendar ga mnogi poznajo, ne da bi vedeli zanj. Kako? V cvetličarnah z večjo ponudbo galaks ni tako redek dodatek manjšim šopkom. Odlikujejo ga namreč res lepi in trajni listi. Ti so bleščeče svetlo zeleni, kot bi bili naoljeni, srčaste oblike, z opazno teksturo listnih žil. Robovi so drobno nazobčani. Morda bi jih lahko primerjali z listi našega domačega kopitnika (Asarum). Galaks raste v jugovzhodnem delu ZDA, v hribovitih predelih, v senčnih gozdovih.

Listi se držijo pri tleh, tja do 15 cm visoko, pozno spomladi pa se nadnje dvignejo dolga, vitka stebla s kobulom drobnih belih cvetkov. Tudi v galaksovi domovini te rastline ne gojijo pogosto na vrtovih, zanimivi so jim predvsem njeni listi, zato ponekod že svarijo pred osiromašenjem rastišč v naravi. Podobno kot naš kopitnik tudi galaks na vrtu z leti počasi, a učinkovito ustvari zeleno pokrivalo tal. Listi jeseni začno rdeti ali dobivati bronasto barvo, ki jo obdržijo čez zimo. Razmnožujemo ga spomladi z delitvijo. Uspeva v kislih tleh.

Vetrničnica ali anemonela
Še ena predstavnica ameriške flore, anemonela, svojo zunanjo podobo razkriva že v strokovnem imenu. Anemonella thalictroides pomeni, da je rastlina podobna vetrnici (anemoni), le da je manjša od nje, vrstno ime pa nakazuje, da so njeni listi podobni talinovim (Thalictrum). Kdor pozna ta rodova malo bolje, si zlahka predstavlja to ameriško cvetlico. Nežni cvetovi, v naravi predvsem beli, v vrtnarski vzgoji pa tudi vseh mogočih odtenkov vijolične, modre in celo zelenkaste barve, so zelo podobni cvetovom nekaterih naših vetrnic.

Cvetovi poženejo zgodaj spomladi, že pred razvojem listov, saj spada anemonela med tisto cvetje, ki se razpre pred olistanjem gozdov. To nam hkrati razkrije, da gre za rastlino, ki večji del leta uživa v globoki senci, le v času cvetenja potrebuje dovolj svetlobe, da ji žuželke oprašijo cvetove in se razvijejo listi. Pred koncem poletja listov ni več in ostanejo samo korenikasti rizomi v listovki. Množimo jih s semeni ali z delitvijo, vendar le na štiri do pet let.

Za ljubitelje so zanimive predvsem različice s pastelno obarvanimi cvetovi, vrstnatimi oz. polnjenimi, ki zelo spominjajo na gojene različice jetrnikov.