Revija Zeleni Raj

Prav tako jih ne sadimo pod drevje, ker se bodo upogibale in obračale za svetlobo. Na vrtu prednje zasadimo nizke trajnice in podoba lilij ter vrta bo povsem drugačna. Za vzor nam je lahko gozdni rob, ki se najprej začenja z nizkim rastlinjem in se postopoma dviga do višine grmovja ter dreves.

Čebulice lilij, ki jih kupimo jeseni, takrat tudi zasadimo. Posadimo jih za dve višini čebulice globoko, kar velja za večino čebulnic. Prvo leto so lilije nekoliko nižje, že v drugem letu pa zrastejo do normalne višine. Če si ne želimo dodatnega dela z oporami, kupimo nižje sorte, ki bolje prenašajo spomladanske in poletne nalive.

Radi jih obžirajo polži in nekatere žuželke (lilijev hrošč ali lilijevka). Za njimi ostanejo le gola stebla, ki rastlini niso v okras in jo hkrati izčrpavajo, saj ne more tvoriti potrebne hrane v zelenih listih. Škodljivce odstranimo z obiranjem ali pokončamo z ustreznimi kemičnimi pripravki. Ob obilnejšem deževju lilije napadajo tudi plesni.

Lilije dobro uspevajo na odcednih in prepustnih tleh. Če so tla preveč ilovnata, je grede najbolje nekoliko dvigniti in nanje nasuti bolj prepustno prst. Najraje imajo tla blizu nevtralnega ph. Lepe so tudi kot posodovke, zasajene v cvetlične lonce in korita, kjer lepo učinkujejo v večjih skupinah ali šopih. Zasaditve lahko dopolnimo s plazečimi se rastlinami, kot so zimzelen ali druge viseče trajnice, ki nekoliko obrastejo rob lonca. Večina lilij ima rada sončno lego, čeprav za dobro rast potrebujejo tudi dovolj vode.

Razmnožujemo jih lahko iz zarodnih čebulic, ki nastanejo ob matični čebuli v zemlji ali na podzemnih delih stebla. Od čebulice lahko odtrgamo nekaj čebulnih lusk in jih položimo v rahlo, mivkasto prst. Iz njih se čez nekaj časa razvijejo nove rastline. Nekatere lilije v zalistju tvorijo tudi zarodne brstiče, ki jih proti koncu poletja posadimo v rahlo prst, da se bodo iz njih razvile nove rastline. Vsi opisani načini so primeri kloniranja rastline, torej so potomke enake matični rastlini.

Lilije lahko tudi sejemo, vendar bodo sortni sejanci povsem različni. Posejati jih moramo jeseni, saj potrebujejo obdobje nizkih temperatur in šele po nekaj zimskih mesecih spomladi, ob višjih temperaturah, kalijo. Najprej se pojavi en sam ozek, suličast list. Tako vzgojene rastline zacvetijo šele peto leto. Če smo lilije posejali prepozno in semena prvo zimo niso dovolj premrznila, se lahko zgodi, da bodo kalila šele prihodnje leto. Zato mest, kjer smo jih sejali, ne prekopljemo že prvo pomlad niti ne zavržemo lončkov s semeni.

Lilije potrebujejo dovolj humusno prst, zato jim dober predelan kompost z uležanim hlevskim gnojem najbolj prija. Če tega nimamo, jih nikar ne gnojimo samo z dušičnimi gnojili. Rastline  bodo še močneje rasle v višino in že prva nevihta jih bo spravila k tlom, od kjer se ne bodo več dvignile. Pomagati jim moramo torej s sestavljenimi gnojili ali pa s kupljenim kompostom.

Res je z doma vzgojenimi rastlinami precej dela, vendar pa je zadovoljstvo ob uspehu večje, hkrati pa so tako vzgojene rastline lahko odpornejše kakor mnoge na novo kupljene.

Križanci in sorte

Vrste, podvrste in oblike, ki rastejo v naravi, so bile osnova vrtnarjem za vzgojo posameznih sort. S križanjem in nadaljnjim izborom so vzgojili  še veliko število novih sort in križancev. Lilije, ki danes rastejo na vrtovih, tako (po nekaterih avtorjih) delimo kar v devet skupin, kar kaže na izredno številnost sort in križancev.

Azijski križanci  izvirajo iz naravnih azijskih vrst. Križancem turške lilije  je za osnovo turška lilija, ki je v severne dežele prvič prišla že s križarji, ki so se vračali iz vojn. Križanci Kandidum izvirajo iz alojzijeve lilije (L. candidum) in iz drugih evropskih vrst (razen turške lilije). Ameriški križanci izvirajo iz ameriških vrst. Peta skupina so dolgocvetne lilije (mišljena je dolžina cveta), ki izvirajo iz L. longiflorum in L. formosanum. Naslednja skupina so  trobentasti križanci iz nekaterih azijskih vrst, potem je še posebna skupina orientalskih ali vzhodnih križancev, ki izvirajo iz vzhodnoazijskih vrst. Sledi skupina preostalih križancev in šele v deveti skupini se pojavljajo vse naravne vrste.