Revija Zeleni Raj

So obet spomladi, z vsem njenim cvetjem in soncem, ki prihaja. Prebujajo nas iz zimske otopelosti in pogled nanje nam daje novo moč in voljo. Zato ni čudno, da se jih spominjamo iz ranega otroštva in da nas razveseljujejo do pozne starosti. So tisti prvi drobni, iz snega kukajoči cvetovi, ki nas vedno znova vzradostijo.

Rod zvončkov (Galanthus) obsega 18 različnih vrst, ki se razraščajo od Evrope do zahodne Azije. Rastejo večinoma v nekoliko višjih predelih, gozdovih, na gozdnih robovih in tudi na kamnitih tleh. Travniki niso njihovo izvorno rastišče. Najbolj so razširjeni v Anatoliji in na Kavkazu, kjer raste kar 15 vrst. Navadni zvonček (Galanthus nivalis), ki edini raste tudi pri nas, v naravi raste v pasu od Pirenejev do Ukrajine. Uspeva tako v Primorju kot v notranjosti Slovenije, po dolinah in v višjih predelih. Ime Galanthus je grškega izvora in pomeni mlečni cvet, vrstni pridevek nivalis pa je latinskega izvora in pomeni rastlino, rastočo blizu snega.

Navadni zvonček ima v zemlji čebulico, iz katere poženeta na plan dva lista, ki sta pri dnu obdana s skupnim ovojem. Med njima se preriva cvetno steblo s kimastim cvetom, ki ima na vrhu med seboj zrasla podporna lista. Cvet sestavljajo trije koničasti listi zunanjega kroga in trije, skoraj za tretjino manjši, notranjega kroga, znotraj katerih je šest prašnikov in plodnica. Iz nje se po oploditvi razvije omesenela glavica, ki dozorela pade na tla. Ko se razpre, mravlje raznašajo semena.

Navadni zvonček je strupena rastlina. Čebulica lahko ob zaužitju povzroča bruhanje, deluje pa tudi na živčni sistem.

V Angliji zvončki ne rastejo v naravi. Tamkajšnji vrtnarji so kaj hitro ugotovili okrasno vrednost njihovega ljubkega cvetja in so jih pričeli gojiti že okoli leta 1500. Kot skromne cvetlice, ki s svojo belino poudarjajo nedolžnost in skromnost, so vrh priljubljenosti dosegle v viktorijanski dobi, ko so si jih dekleta zatikala v dekolteje oblek na družabnih prireditvah. Do danes so vzgojili že nad 500 različnih sort zvončkov, med katerimi izvira samo iz našega navadnega zvončka več kot 80 sort. Že od leta 1730 je znana tud sorta polnocvetnega ali vrstnatega zvončka G. nivalis ‘Flore pleno’.

Na vrtu jih sadimo pod listopadno drevje in grmovnice ali na trato, ki je ne smemo pokositi, dokler zvončkom listi ne začnejo rumeneti. Pod iglavci bodo slabo uspevali, ker je tam zemlja navadno prekisla, rastišče pa pretemno ali presuho. Listopadno drevje in grmovnice zagotavljajo zvončkom poleti senčno rastišče, dovolj vlage, humozno prst, poleg tega pa se drevnina olista šele takrat, ko zvončki že odcvetijo. Tako jim omogočijo dovolj svetlobe med cvetenjem in poznejšim nabiranjem zalog za prihodnje leto. Zvončki bodo v kombinaciji z drugimi zgodnjimi spomladanskimi trajnicami (telohi, jetrniki, trobenticami, jaricami) poudarili njihovo lepoto, hkrati pa bodo prav zaradi te družbe sicer skromni cvetovi zvončkov opaznejši.

Prav tako nas razveseli pogled na »bele lise« na trati. Zvončki poživijo monotono zeleno barvo trate, ki jo obdajajo še prazne grede s pozneje bujno cvetočimi trajnicami ali neolistane grmovnice. Če imamo možnost, posadimo zvončke v višino našega pogleda – na brežino ob stopnišču, na rob dvignjene grede, na gredo za suhim zidom ali škarpo – kajti pogled nanje zviška (kot jih navadno opazujemo) je povsem drugačen od pogleda »iz oči v oči« s cvetočimi zvončki.

Z leti se bo okoli matične rastline razrasel gost šop novih rastlin. Take šope moramo po nekaj letih razsaditi, sicer pričnejo zvončki zaradi pregoste rasti zlagoma odmirati. Sadimo jih na senčna ali polsenčna rastišča, v zračno in s humusom bogato prst, ki vsebuje apnenec. Na kisli gredi ne bodo rasli.

Zvončki so lepši v naravi kot v vazi, kjer zaradi prevelike toplote hitro ovenijo. Narava skriva številna presenečenja, in če bomo pozorni, bomo na sprehodu med njimi našli tudi kakega posebneža. Morda to ne bo ravno vrstnati zvonček, pač pa takšen s štirimi, petimi ali šestimi velikimi listi zunanjega in notranjega kroga. Morda zagledamo takega, ki ima zelene proge tudi na zunanjih cvetnih listih, in ne le na notranjih. Ti so lahko obarvani popolnoma rumeno ali rumeno zeleno. Zvončki, ki imajo na zunanjih cvetnih lističih zelene proge, se strokovno imenujejo G. nivalis ‘Viridapicis’. Težko jih najdemo, toda ko jih opazimo, je ves trud poplačan. Pustimo jih v naravi, le drugo pomlad poglejmo, ali so še tam.