Revija Zeleni Raj

Ko skozi vrata hitro in odločno vstopa jesen in se s svojim pisanim barvnim čopičem razkošno poigrava z naravo, je čas, da ljubitelji cvetja razmislimo, katere cvetoče lepotice nam bodo krajšale dolge turobne dni in nas pospremile skozi zimo v novo pomlad. Četudi so sončni dnevi zagotovo še pred nami, bodo krajši in z več zračne vlage, zato izberimo rastline, ki jim take razmere najbolje ustrezajo.

Mednje zagotovo sodijo mačehe. Te barvite dvoletnice so bile zelo priljubljene že v času naših babic, ki so jih sadile ne samo na robove gredic in grobove, temveč tudi v posode, korita in lonce ter z njimi zaljšale okenske police in balkone. Toda čeprav se zdi, da ljubke cvetlice s svojimi veselimi nasmehi že od nekdaj krasijo naše vrtove, to ne drži, saj so jih vzgojili šele v 19. stoletju, nato pa so se hitro razširile po vsem svetu.

Lepotice z angleških vrtov

Mačehe (Viola) so v bližnjem sorodstvu z vijolicami. Te v nasprotju z mačehami cvetijo le spomladi, razlika med njimi pa je tudi ta, da si pri vijolicah veliko rastlin deli en koreninski sistem, mačehe pa imajo eno glavno steblo, ki se razveja šele nad zemljo. Cvetovi mačeh, tudi tistih malocvetnih, so večji od cvetov vijolic.

Angleško ime mačehe pansy izvira iz francoske besede pensée, ki pomeni misel. Ime je dobila po svojem videzu, saj je podobna človeškemu obrazu, ki se sredi poletja otožno priklanja, kot bi bil globoko zamišljen.

Resno križanje mačeh se je začelo na vrtovih dveh angleških plemičev, ko so njuni vrtnarji začeli križati divjo rastočo sorto Viola tricolor z gorsko mačeho (Viola lutea) in pozneje v križanja vključili tudi Violo altaico, ki so jo najverjetneje pripeljali iz Rusije. Vzgojili so mačehe v zanimivih barvnih kombinacijah in z večjimi cvetovi modre, rumene ali bele barve, nato pa je vrtnar William Thompson našel sejanček s tipičnim črnim očesom na sredini – ta rastlina je postala osnova za veliko skupino današnjih mačeh, ki jih poznamo pod latinskim imenom Viola x wittrockiana. To ime so dobile po švedskem botaniku V. B. Wittrocku, ki jih je preučeval vse življenje. Mačehe so zatem žlahtnili še v Belgiji, Franciji, Švici in drugih deželah. V 50. letih prejšnjega stoletja so žlahtnitelji ponudili tudi prve hibridne križance, ki se odlikujejo po kompaktnejši rasti in večji odpornosti na visoke temperature. 

Izbor sort je vsako leto večji, raznovrstni cvetovi vseh barv in velikosti, ki spominjajo na nasmejane obraze, pa so postali nepogrešljiv del jesenskih in spomladanskih zasaditev. Mačehe sadimo v dobro pognojeno zemljo, preden pa jim izberemo prostor na vrtu ali balkonu, upoštevajmo, da se najbolje počutijo na sončnem ali rahlo zasenčenem rastišču, vendar ne marajo pripeke in suše. Zalivamo jih tudi pozimi, ko so temperature nad lediščem, saj bi se sicer rastline posušile. Za ustrezno nego nas bodo nagradile tako, da bodo v milejših obdobjih cvetele skoraj do začetka zime in že v zgodnji pomladi razvile prve cvetove.

Barvita cvetna preproga

Mačehe se dobro podajo k družbi jesenskega cvetja, med katerega vnesejo barvitost in igrivost. Lepo se ujamejo s homulicami, resami, travami in zimzelenimi grmiči. Da bodo veliki cvetovi prišli do izraza, jim za družbo v cvetličnem koritu izberimo sosede z drobnimi listi, kot sta pisanolistni plazeči se skrečnik (Ajuga reptans Burgundy Glow) ali repnjak (Arabis). Če pa želimo imeti kar se da pestro kombinacijo, mačeham pridružimo okrasne paprike (Capsicum), iskrivko (Heuchera Green Spice), škrlatnolistni mleček (Euphorbia Helena) in katerega od novozelandskih rjavolistnih šašev (Carex comans, C. buchananii).

Pri zasaditvah se je bolje omejiti na eno samo ali največ dve sorti mačeh, kajti preveč sort skupaj, še posebej, če izberemo zelo kontrastne barve, lahko deluje neurejeno. Tudi pri zasaditvah korit velja, da je manj včasih več.

Ko bomo sadili mačehe, da bi nas razveseljevale v pustih jesenskih dneh, mislimo tudi na pomlad, saj so zelo lepe v kombinaciji s tulipani, narcisami in drugimi čebulnicami. Pri izbiranju mačeh v vrtnariji moramo biti pozorni na to, da so rastline močne, zdrave, brez pegic na listih, in da niso že prerasle lončka, v katerem so bile vzgojene. V globlja korita jih posadimo v začetku jeseni, v hudi zimi pa korito zaščitimo s smrekovimi vejami. Pri sajenju mačeh je zelo pomembno, da jih posadimo enako globoko, kot so sadike rasle v vrtnariji. Vsako presajanje je za rastline šok, ki ga omilimo tako, da presajene rastline dobro zalijemo.

Mačehe – okras grobov

Zasanjane lepotice v neskončnih barvnih odtenkih so od nekdaj priljubljene rastline za popestritev jesenske podobe grobov. Kombiniramo jih lahko z drugimi cvetočimi rastlinami ali zelenimi grmički. Prst, v katero jih posadimo, naj ne bo preveč bogata z organskimi snovmi, saj mačehe v njej ne uspevajo najbolje. Namesto črne prsti zato uporabimo navadno vrtno prst, povrhu pa za lepši videz posujmo plast črne zemlje za grobove.

Da bi nas njihovi veseli nasmehi razveseljevali čim dlje, jim pomagamo tako, da sproti odstranjujemo uvele cvetove in plodove s semeni. Uši, ki se rade naselijo na njih, zatiramo z ustreznimi pripravki. Skrbimo tudi, da se zemlja v lončkih nikoli ne izsuši, sicer jih rada napade plesen (snet). Za občasno dognojevanje s tekočim gnojilom nam bodo hvaležne in naš trud bodo zagotovo nagradile z dolgotrajnim in obilnim cvetenjem, ki se bo raztegnilo od jeseni do pozne pomladi. Malo zimskega spanja pa lahko privoščimo tudi njim, mar ne?