Revija Zeleni Raj

Krizantema je tista mogočna mrtvaška roža, ki nam o vseh svetih na grobovih tako veličastno prepeva svoj tihi Nad zvezdami, ona je tista moderna, čarobna plemkinja z neizčrpno bujnostjo lepote, ki jo novembra in decembra vedno znova občudujemo v cvetličarnah. Ta izvirni opis smo si izposodili pri pionirju naše hortikulture in plodovitem piscu, pokojnemu Cirilu Jegliču.

Objavil ga je v drobni poučni knjižici Naše prijateljice davnega leta 1928! V poglavju o krizantemah je zapisal še veliko zanimivega, med drugim je tudi pojasnil izvor imena: krizantemi bi lahko rekli »zlata cvetlica«, saj strokovno ime Chrysanthemum izvira iz grških besed hrysos (zlatorumen) in anthemos (cvet).

Odkar je Jeglič zapisal sočni opis, smo Slovenci le še utrdili svoje predsodke do teh čudovitih cvetlic. Žalostno je, kako se večina zmrdne nad šopkom, v katerem so tudi krizanteme – izključno zato, ker so vrtnarji iz njih naredili skoraj edino cvetlico, s katero naj bi krasili grobove. Razmišljanje o tem, kako bahavo se na pokopališčih šopirijo lonci siljenih krizantem, na katerih se razkazujejo desetine drobnih ali peščica prevelikih cvetov, ne sodi v okvir tega zapisa. A vendar se bo vsak ljubitelj rezanega cvetja, pa tudi pravi vrtoljubec, raznežil ob šopku iz drobnocvetnih krizantem z enojnimi cvetovi. Izvrstno učinkujejo tudi na vrtu kot tovarišice jesenskim astram ali hermelikam.

Krizanteme začno pripravljati cvetne popke šele takrat, ko se dan skrajša na določeno dolžino. Vrtnarji vedo, da morajo za cvetenje ob določenem času (npr. v zadnjem tednu oktobra) rastline zastirati od 7 do 14 tednov pred tem rokom tako, da so deležne le deset ur svetlobe na dan oz. 14 ur teme. Tako jih spodbudijo k razvoju popkov, iz katerih se potem izvijejo lepi cvetovi.

»Barve krizantem žare od čisto bele in živo rumene do kostanjevo rjave in temno škrlatne; manjkata le modra in črna. Veliko je vredna tudi zato, ker cveti pozno jeseni, ko vrtnarji nimajo več za rezanje ne vrtnic ne dalij.« Te besede so prav tako iz prej omenjenega Jegličevega dela, žal pa danes nimajo več prave teže. Cvetličarji so razvili postopek, s katerim cvetove obarvajo z barvnimi raztopinami. Tako lahko kupimo tudi modro cvetoče krizanteme, kar ni niti lepo niti naravno.

Nasploh velja, da so krizanteme rod enoletnic in zelnatih trajnic, med katerimi je tudi nekaj vedno zelenih polgrmov. Njihovi cvetovi so pravzaprav socvetja, sestavljena iz številnih drobnih cvetov, ki jih na spodnji strani obdajajo posebni ovršni listi. Čeprav so botaniki pred kratkim večino predstavnic rodu Chrysanthemum uvrstili v nov rod Dendranthema, domače ime ostaja enako.

Zadošča vedeti, da večina krizantem spada med vrtne krizanteme, ki jih nato delimo med malocvetne in večcvetne. Ta opisa sta dovolj zgovorna. Na nekaterih vrtovih še vedno najdemo cvetoče visoke grme s številnimi drobnimi, marjeticam podobnimi cvetovi, ki pa so navadno vsaj deloma polni ali vrstnati. Te drobnocvetne prijateljice naših babic imajo bolj nacepljene liste kot pa moderne sorte z bujnimi polnjenimi socvetji.

Na naših grobovih se v zadnjem desetletju pojavlja vse več krizantem, rastočih v posodah, ki nadomeščajo nekdanje »ikebane« ali šopke rezanega cvetja. To so krizanteme tipa multiflora oz. mnogocvetne krizanteme. Te sorte cvetijo pozno jeseni same po sebi in jih je zato manj zahtevno gojiti. Poleg tega razmeroma bolje prenašajo dež in nizke temperature kot žlahtne, velikocvetne krizanteme.

S temi mnogocvetnimi krizantemami pa bi lahko ozaljšali naše vrtove. Ko grob v prvi polovici očistimo uvelega cvetja, vzamemo takšno krizantemo v posodi in jo posadimo na domači vrt. Ob tem jo porežemo deset centimetrov visoko in pred mrazom zaščitimo. Prek nje položimo smrekovo vejo in zasujemo s kupom listja. Spomladi odstranimo zaščito in to je vse. Septembra pa nas bo razveselila s stotino cvetov v vrtnem kotičku!

Po vrtovih gojijo ogromno število zvrsti, ki povečini izvirajo iz križanja dveh azijskih vrst: C. indicum in C. morifolium. Na Kitajskem so gojili krizanteme že pred 2500 leti. V 8. stoletju so gojene krizanteme prišle na Japonsko, kjer so jih začeli vneto gojiti: postale so simbol japonskega ljudstva in države. V 19. stoletju je cesar vpeljal red krizanteme kot najvišje odlikovanje. Po mnenju nekaterih simbol na japonski zastavi ne pomeni sonca, temveč cvet krizanteme s 16 cvetnimi lističi okoli osrednje cvetne ploskve. Krizantema, ki jo pri nas povezujemo s smrtjo, je za Japonce simbol lepote. Kako različno dojemamo naravo!

Proti koncu 17. stoletja so krizanteme uvedli na evropske vrtove, sprva brez velikega uspeha. Najprej so se v 19. stoletju uveljavile v Franciji, nato še drugje. Angleži so leta 1843 pripravili prvo veliko razstavo krizantem. Krizanteme v Evropi so bile izključno kitajskega izvora. Okoli leta 1860 so prišle v Anglijo sorte iz Japonske, ki so bile povsem drugačnega videza. Vrtnarji so začeli ti skupini križati in prišli do povsem novih oblik in tipov rastlin.

Domači ljubitelji verjetno ne vedo več, kakšna so bila nekdaj ljudska imena teh priljubljenih cvetlic: verna dušnica ali vsesvetka, enoletnim krizantemam pa so rekli tudi hlapček.

Gojenje krizantem

Krizanteme najraje rastejo na soncu, saj v senci razvijajo šibka stebla, z manj listi in cvetovi. Ker začnejo cveteti, ko so noči dovolj dolge, jih ne sadimo tja, kjer bi jih ponoči obsevale luči, saj bi to morda preprečilo cvetenje.

Potrebujejo bogato prst, ki je odcedna, a ohranja vlago. Primešamo ji veliko komposta, šote, listavke, zrelega gnoja. Sadimo jih od 30 do 60 cm vsaksebi, odvisno od sorte oziroma višine rastline. Tako bo zrak lahko krožil med sadikami in bo manj nevarnosti, da jih napade plesen.

Sadimo jih zgodaj spomladi, pred sajenjem sadike namočimo v mlačni vodi. Na dno sadilne jame nasujemo nekaj fosfatnega gnojila. Med rastjo redno zalivamo in zastiramo, da se ohranja enakomerno vlažna prst. Zastirka so lahko posušeni ostanki košnje, drobljeno lubje, borove iglice ali listje. Gnojimo jih na dva tedna s tekočim gnojilom v razmerju 10-10-10. Kdor ima raje organska gnojila, naj uporablja krvno ali kostno moko, kompost, preperel konjski gnoj.

Če bomo krizanteme uporabljali za rezano cvetje, jih narežemo, ko glavni cvet dozori. Stranski popki se bodo odprli pozneje. Podaljšali jim bomo življenje, če jih po rezanju postavimo čez noč v posodo s sladkano mlačno vodo v temnem, hladnem prostoru. V 5 litrov vode dodamo približno 10 dag sladkorja. Stebla bodo lažje vsrkala vodo, če jih bomo na konceh zdrobili. Seveda odstranimo vse liste, ki so bili potopljeni.

V začetku rasti rastlino pinciramo, saj se bodo tako razvile kompaktnejše rastline z bujnejšimi cvetovi. V hladnejšem podnebju nehamo pincirati v začetku julija, sicer se cvetovi ne bodo razvili pravočasno. Po zmrzali rastline porežemo do tal, očistimo, in ko prst začne zmrzovati, prekrijemo ostanek rastline s 15 do 20 cm debelo plastjo zastirke. To je lahko suha močvirska trava, slama, listje, borove iglice. Brž ko se spomladi ozračje segreje in zemlja odmrzne, moramo zastirko odstraniti, da ostanek rastline ne bo začel gniti.

Vrtne krizanteme bodo najdlje zdržale na vrtu, če jih bomo vsako pomlad razdelili in znova posadili. Takoj ko rastlina spomladi začne rasti, jo izkopljemo, operemo korenine in odrežemo nove, stranske poganjke okoli (stare) rastline, ki jo zavržemo in posadimo le nove poganjke. Zgodaj spomladi lahko narežemo potaknjence z matične rastline, ki naj imajo vsaj tri pare listov. Ko se v substratu za potaknjence čez nekaj tednov ukoreninijo, jih presadimo in z ustrezno nego bodo krizanteme cvetele morda že isto jesen.