Revija Zeleni Raj

Eden takih grmov, le redkokdaj dreves, je bodika ali božje drevce. Njeni bleščeči zeleni listi in rdeče jagode, ozaljšani z ivjem, so pozimi eden najlepših okrasov naših vrtov. Ni čudno, da so jo opazila že starodavna ljudstva in ji pripisovala najrazličnejše pomene.

Bodika je grm ali manjše drevo, visoko pet, izjemoma do deset metrov. Debelina debla je največ 30 centimetrov. V naravi raste kot grm. Če jo hočemo vzgojiti v drevo, moramo več let obsekovati stranske poganjke okoli tistega debla, ki smo ga izbrali za vodilno. Tako so oblikovali drevesa, ki jih vidimo rasti v bližini hiš.

Bodika spada med strupene rastline. Rdeči koščičasti plodovi so strupeni, povzročajo bruhanje in močno drisko, v večjih količinah pa tudi smrt.

V hudih zimah lahko rastlina nekoliko pomrzne, vendar se vedno na novo obraste. Lubje je gladko, temno zeleno in tanko, kasneje pa pepelnato sivo in razpokano. Koreninski sistem je zelo močan in razvejan, glavna korenina že pri mladih rastlinah sega globoko v zemljo. Les je relativno prožen. Nekaj metrov visoka debelca lahko precej upognemo, vendar se ne bodo prelomila.

Listi so usnjati, bleščeči, zimzeleni, ovalni in bodičasti, razvrščeni spiralno. Proti vrhu rastline imajo listi večinoma samo končno bodico. Lahko so zelo spremenljive oblike. Maja se pojavijo v zalistjih belo rumenkasti cvetovi, združeni v neprava kobulasta socvetja. Cvetovi so bodisi moški, ki imajo razvite prašnike in zakrnel pestič, bodisi ženski, z razvitim pestičem in zakrnelimi prašniki. Zgodi se, da so na isti rastlini oboji cvetovi, lahko pa se na isti rastlini celo zamenja spol. Ženske rastline so jeseni bogato obložene z rdečimi koščičastimi plodovi. Količina plodov je nekoliko odvisna od tega, ali bodika raste v senci ali na soncu. Rastline na soncu so bogatejše s plodovi.

Rod bodik obsega okrog 400 vrst, tako zimzelenih kot listopadnih. Spada v družino bodikovk (Aquifoliaceae) To so drevesa, grmi in celo plezalke tropskih, subtropskih in tudi zmerno toplih predelov. V Evropi rasteta le dve, v zmerno toplem pasu, kamor spadamo tudi mi, pa samo navadna bodika (Ilex aquifolium).

Bodika je pri nas na seznamu zavarovanih rastlin že vse od leta 1922. Na ta seznam je prišla zato, ker je redka in ogrožena, predvsem zaradi človekovega ravnanja. Ker je zimzelena, so jo veliko uporabljali za razne praznične krasitve, les, ki je zelo trd, z veliko gostoto, pa so uporabljali v rezbarstvu. Zanimivo je, da je v mestnem okolju bodika lahko prava plevelna vrsta. Na nekoliko bolj zapuščenih vrtovih v Ljubljani lahko vidite bodike, ki rastejo ob zidovih, stopniščih, ob drugih drevesih in še kje, kjer jih roka vrtnarja ni zasadila. Rastline so sem razširili ptiči, predvsem kosi, ki že konec novembra pridno pojedo vse rdeče jagode. Seveda potem spomladi in poleti vsepovsod klijejo mlade rastlinice bodike. Rastlina, ki jo je človek nekoč ogrožal, se tako vsaj v mestnem okolju močno razširja, posredno zopet zaradi človeka.

Je rastlina bukovih in hrastovih gozdov. Ni pogosta vrsta, vendar na rastišču običajno raste več rastlin skupaj. V naravi se rastlina zelo rada razmnožuje z ukoreninjenjem spodnjih vej, ki jih jeseni obsuje odpadlo listje bližnjih listavcev. Redkeje se v naravi razmnožuje s semeni. Res je, da so to velikokrat manjše rastline, več ali manj grmi, ki tudi manj semenijo, v nasprotju s tistimi v naseljih, kjer gre več ali manj za drevesno razrast rastline. Z rdečimi koščičastimi plodovi se največ hranijo kosi in tako rastlino tudi razširjajo. Seme bolje in hitreje kali, če gre skozi prebavni trakt ptičev. Rastlina je kot hortikulturna vrsta zanimiva zaradi lepih listov, goste krošnje in rdečih plodov, ki lahko na rastlini ostanejo dolgo v zimo. Kako dolgo, je odvisno od števila kosov, ki se pozno jeseni hranijo s temi koščičastimi plodovi.

Bodiko lahko na vrtovih vzgajamo kot samostojno manjše drevo, kot podstojno vrsto višjim drevesom, tako listavcem kot iglavcem. Raste tako v senci kot na soncu. Uporabna je kot visokodebelna živa meja ali običajna nizka živa meja. Rastlino lahko zelo obrezujemo, tako da jo oblikujemo v različne oblike. Če deset ali več let staro rastlino močno porežemo, le nekaj centimetrov visoko, lahko iz nje oblikujemo zanimivo obliko, kroglo ali kakšen ne preveč zapleten topiarij. Bodika skoraj vedno požene iz debla, čeprav je to odrezano povsem pri tleh. Če jo dovolj pogosto strižemo, dobimo lepo oblikovane krogle, stožce, piramide in še kaj. V zahodnoevropskih deželah poleg navadne bodike za žive meje pogosto uporabljajo nazobčanolistno bodiko (Ilex crenata). Ta drobnolistna vrsta je doma na Japonskem in v Koreji ter precej podobna pušpanu.

Listi so pri navadni bodiki zimzeleni. Na rastlini ostanejo celo do osem let. Zanimivo je, da rastlina v senci drugih listavcev lahko povsem normalno uspeva, saj ji zadostuje zimska svetloba, ki jo dobi v večjem izobilju kot v poletnih mesecih. Pozimi rastlina ob temperaturah okoli ničle (ali celo nekaj niže) še vedno tvori hranilne snovi, torej fotosintetizira.

Stara vraža pravi, da če v petek po polnoči naberemo devet gladkih listov bodike, jih ovijemo z belo tkanino, z devetimi vozli zavozlamo vogale in omot shranimo pod blazino, se nam bodo uresničile sanje.

Nekoč so verjeli, da bo bodika, zasajena okoli doma, varovala stanovalce pred zlimi duhovi. Tako so na Kozjanskem sadili po eno bodiko v vsakega izmed štirih vogalov domačega vrta. Danes tam najdemo le ostanke takih zasaditev, s po eno rastlino.

Ker je to moška rastlina, so moški pri sebi nosili vejico za srečo. 

RUMENENJE LISTOV IN MNOŽENJE BODIKE

Zgodi se, da bodiki začne maja rumeneti listje in odpadati. Bodika je res vedno zelena rastlina, vendar z vznikom novih listov vsako leto odvrže nekaj starih. To je navadno prav v maju in juniju. Seveda ni lepo videti rumenega listja na zelenem drevescu, vendar morajo tudi vedno zeleni listavci svoje liste enkrat odvreči. Vsako rumenenje listov torej še ne pomeni hiranja rastline. Zato pograbimo listje, če nas preveč moti, in ko bodo vsi rumeni listi odpadli, bo rastlina spet povsem ozelenela. Listje je primerno za kompostni kup, vendar razpada počasi. Zelo dobro gori, in to celo sveže, pa še lepo prasketa.

Bodiko lahko razmnožujemo s semeni, le da je to dolgotrajnejše. Če imamo na vrtu ali morda pri sosedih žensko rastlino, potem obstaja velika možnost, da jo bodo ptiči zanesli tudi na naš vrt. Mlade rastlinice, ki same vzklijejo, je najbolje presaditi v drugem letu, ker se korenine še niso zarile preveč globoko, kasneje pa to storimo težje.

Rastlino množimo še z grebeničenjem. Spodnje veje zasujemo z zemljo in že isto leto se ukoreninijo, naslednje leto pa jih že lahko odrežemo in presadimo na stalen prostor. S potaknjenci je uspeh nekoliko slabši. Če si želimo imeti katero izmed posebnih oblik ali sort bodik, nam ne preostane drugega, kot da rastlino razmnožimo z grebeničenjem ali potaknjenci, saj le tako ohranimo želene lastnosti.

SORTE OKRASNIH BODIK

Ostrooki žlahtnitelji, pa tudi »lovci na rastline«, so zaslužni, da vrtov ne krasi le navadna bodika, o kateri sicer pišemo. Tako v naravi, predvsem v Severni Ameriki, kjer uspeva največ vrst bodike, kot tudi med tisoči sejancev in križancev, s katerimi se trudijo prizadevni gojitelji bodik, se včasih najdejo posebnosti. Od večine predstavnikov vrste jih loči drugačna obarvanost listov, njihova oblika, kodravost, način rasti vej, barva jagod in še kaj.

Med najbolj uveljavljenimi sortami so: Ilex x meserveae Blue Princess (Conapri) z zelenimi listi in številnimi rdečimi plodovi, I. x m. Blue Angel (Conang) s temno zeleno modrimi listi, I. aquifolium Argentea Marginata z zlato obrobljenimi listi, I. a. Rubicaulis Aurea, podobna prejšnji, I. a. Pyramidalis, ki se stožčasto razrašča, I. a. Elegantissima – mladi poganjki so sprva svetlo rožnati, ima košato, gosto krošnjo; I. a. Silver Queen – moška (!) rastlina s temno zelenimi listi, rumeno obrobljenimi, I. a. Alaska z manjšimi, zvitimi in bodičastimi svetlo zelenimi listi.