Revija Zeleni Raj

Vse vrbe so zelo specializirane, rastejo tam, kjer druge vrste ne uspevajo. To je največkrat v dolinah ob vodah ali visoko v gorah, pa tudi na nasipih, grobljah in krčevinah. Med njimi so visoka drevesa, pa tudi najmanjša lesnata rastlina je do pet centimetrov visoka vrba z Grenlandije.

Do pred nedavnim so bile vrbe, z izjemo vrb žalujk, prava redkost na naših vrtovih. Sadili so jih dobri poznavalci in ljubitelji drevnine. V zadnjem času se pojavlja v trgovinah vse več raznih vrb, ki so na oko izredno mikavne, a praviloma kmalu razočarajo tiste kupce, ki jih ne posadijo na primeren prostor in zanje ne skrbijo pravilno. Nobena izmed vrb namreč ne prenaša dolgotrajne suše in le nekatere prenašajo stoječo vodo. Vse pa potrebujejo sončen prostor na vrtu. 

Vrba žalujka

Izmed drevesnih vrst je najbolj znana vrba žalujka z žalobno povešenimi vejami. Pri nas je razširjenih več vrst, ki so si zelo podobne. V Primorju je pogosta takšna z zelenimi vejami (Salix babylonica), v notranjosti države pa je razširjena sorta z rumenimi vejami (Salix sepulcralis Chrysocoma). Žalobno povešene veje simbolizirajo žalost, zato sadijo spominska drevesa tudi na manjše vrtove. Radost ob sajenju se po nekaj letih spremeni v jezo. Te vrbe rastejo prvih dvajset let izredno hitro. V dobri in vlažni zemlji zrastejo v enem letu tudi meter in več v višino ter malo manj v širino. V nekaj letih postane drevo preveliko za hišni vrt. Obrezovanje v živo ni prava rešitev, saj se težave samo odložijo za kratek čas.

Vrbe žalujke so znane kot drevesa, s katerih vso rastno dobo nekaj pada. Spomladi, kmalu po ozelenitvi, so nadležni puhasti plodovi, ki silijo v stanovanje, od poletja do jeseni pa počasi odpada listje. Zato jih ne priporočajo saditi na majhne vrtove. Primernejše so za velike vrtove in parke, kjer jih opazujemo od daleč, posebno lepe so ob vodi, v kateri se zrcali njihova podoba.

Vrbe, cepljene na deblo

Za manjše vrtove so primerne nekatere vrbe, ki so cepljene na deblo. Takšna je japonska pisanolistna vrba z imenom Salix integra Hakuro-nishiki, ki jo spoznamo po belih marogah in pegah na listih. Prvi spomladanski poganjki so rožnati. Na primernih tleh (kisla, humozna, ne suha in ne mokra) in primerni legi, kjer sonce ne žge preveč, lahko zraste v višino do 3 metre, v širino pa do 4 metre. Z občasno korenito rezjo jo bomo držali v mejah.

Za to in za vse druge vrbe, ki so cepljene na deblo, je značilno, da imajo sorazmerno kratko življenjsko dobo.

Mirtovolistna vrba

Med zelo zanimive vrbe spada tudi kitajska mirtovolistna vrba, s strokovnim imenom Salix bockii. Ima drobne, mirti podobne liste, njena posebnost je pozno jesensko cvetenje. Zraste v redkovejnat grm, visok od enega do tri metre, kar je za majhen vrt preveč. Zato jo je priporočljivo spomladi močno obrezati, saj bo tako ostala majhna. Vrtnarije ponujajo tudi sadike, cepljene na deblo, z oblikovano krošnjo. To moramo vsako leto obrezati zgodaj spomladi in še poleti, da ohranimo obliko.

Vrbe za skalnjake

Vrbe, ki so doma visoko v planinah, so primerne za sajenje na skalnjake in gredice z nizkimi trajnicami. Svetlo sivo puhasti listi se barvno zelo ujemajo z živimi barvami cvetja. Kot druge visokogorske rastline tudi te potrebujejo ustrezno zračno vlago in zmerno vlažna odcedna tla. Če rastišče ni tako, bodo na vrtu životarile le nekaj let. Na skalnjaku jih je priporočljivo saditi na severno stran, kjer je manj suho in vroče.

Švicarska vrba, s strokovnim imenom Salix helvetica, je do en meter visok grmiček, doma v visokogorju osrednjih Alp. Zelo lepi so mladi, puhasto dlakavo porasli listi svetlo sive barve. Do poletja listi zgoraj bolj ali manj ogolijo in ozelenijo, na spodnji strani ohranijo dlakavost.

Volnata vrba, s strokovnim imenom Salix lanata, sodi med najlepše vrbe. Izvira iz bližine polarnega kroga v Evropi in Aziji. Na vrtovih pogosto pozebe, a ne od zimskega mraza, temveč od pomladanskih slan, zato svetujejo, naj jo posadimo v bližino zgradb, kjer manj zmrzuje. Zraste v grm, do 1,5 metra visok, z značilnimi debelimi, redkimi vejami in debelimi, volnatimi zimskimi brsti. Tudi mladi debeli listi so gosto volnati in svetlo sivi, do poletja ogolijo, zato se obarvajo modro zeleno.

Manjše vrbe

Približno tristo vrst vrb obstaja, od visokih in močnih dreves do neznatnih grmičkov. Prav pritlikave, ki se v naravi skrivajo med travami in kamni visoko v gorah, polepšajo vsak negovan skalnjak. Poznamo vrbe, ki zaradi polegle rasti služijo kot izvrstne prekrovne rastline. Grmaste izpopolnijo vodni motiv ali okrasijo pot k hiši. Za majhen vrt so seveda primerne vrbe, ki ostanejo nizke ali rastejo grmasto. Spoznajmo nekaj vrb, ki zaradi zanimivih vejic ali spomladanskih mačic polepšajo zgodnjo pomlad.

Povešava iva
Kdo še ni prinesel s sprehoda šopka mačic? Vrbove veje, ki so nam zaradi srebrnih mačic tako zelo všeč, v naravi največkrat odlomimo z vrbe ive. Ivine mačice niso največje, so pa med najlepšimi. Zakaj jih ne bi imeli na vrtu?

Vrba iva, ki bi jo prinesli iz narave, zraste prevelika. Drevesničarji so za manjše vrtove vzgojili povešavo ivo (Salix caprea Pendula). Cepijo jo na pokončno deblo, ki je visoko meter ali meter in pol. Od tam se vse veje povešajo navzdol in navzven. Stara iva povešavka ima veje do tal in je po obliki kot kopica. Ker ima mačice prav takšne kot iva iz narave, je ljudem pri srcu.

Še manjša in še bolj ljubka je miniaturna iva povešavka (Salix caprea Kilmarnock). Nastala je v Angliji na graščini Kilmarnock, zato so ji dali tudi to ime. Vedno je cepljena na deblo, to je lahko različno visoko, med pol in dva metra. Kupiti jo je mogoče v vsakem vrtnem centru, zato je našla prostor že na mnogih vrtovih. Nekateri jo sadijo kar v posode. Na lahkih tleh jo včasih ogroža suša.

Ali ne veste, katera iva povešavka že raste na vašem vrtu? Opazujete barvo mačic! Sorta Pendula ima samo ženske mačice, ki ostanejo ves čas sive barve. Pri sorti Kilmarnock se zrele mačice pozlatijo, ko iz njih pogledajo rumeni prašniki. Vse ive z veseljem obletavajo čebele, ker na njih najdejo zgodnjo pašo.

Sahalinska vrba Sekka
Iz Japonske je prišla k nam posebna vrsta vrbe, ki ima na izviren način sploščene poganjke. Vrtnarji jo poznajo pod imenom Salix sahalinensis Sekka. Pri tej sorti niso sploščene vse veje. Posebnost se pokaže samo na tistih, ki najbujneje rastejo.

Poleg tega da so sploščene vejice vpadljivo široke, so lahko tudi nenavadno zavite. Piko na i naredijo majhne srebrne mačice, ki jih na vejah ne manjka.
Sahalinska vrba je nagnjena k divjanju, zato jo po cvetenju močno porežemo. Sploščene veje lahko režemo že pozimi. Pri cvetličarju bomo pogosto videli, da jih vključuje v zimske aranžmaje.

Zavitovejna vrba
Vitke in nenavadno spiralasto zavite veje so posebnost pekinške vrbe (Salix matsudana Tortuosa). Opazne so pozimi, pa tudi spomladi, ko se odenejo v nežno zelene listke.

Zavitovejna vrba raste pokončno, in če je ne obrezujemo, se razvije v manjše drevo. Svedraste veje bodo najlepše, če vrbo redno in odločno obrezujemo. S škarjami izločimo tudi veje, ki jih je polomil sneg. Podobno kot Sekka je zavitovejna pekinška vrba lep dodatek zimskim šopkom.

Fargesova vrba
Več vrb je zanimivih zaradi izrazito obarvanih vejic. Takšna je na primer fargesova vrba (Salix fargesii). Mladike se pozimi bleščeče svetijo in nosijo vpadljive temno rdeče popke. Fargesova vrba je lepa brez listov, pa tudi z njimi. Hkrati z listi se pokažejo mačice. Zelo dolge so, več kot deset centimetrov, in rumene barve. Odrasli listi so dolgi in široki, temno zeleni, bleščeči in na njih so poudarjene vijoličaste žile.

Fargesova vrba je zelo lep grm. Prepuščena sebi raste zložno, a z leti preseže dva metra višine.

Rože & vrt II/3 (marec 2003)