Izšla je nova številka!

Kutine

Sveže dišeče, na krožniku slastne!

Okrasimo naš dom!

Prazniki nas združujejo; praznično vzdušje, polno vonjav medenjakov, igre različnih svetlob in blišča nas popelje v brezskrbni svet domišljije.

Vrt Irene Polanec

Kakšen je vrt priznane likovne umetnice, ki je z dušo predana vrtnarjenju?

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Nepogrešljive

Panešpljice – lepe in trdožive

Niko Novak

Je kakšen vrtni prostor, ki ga panešpljice ne bi zmogle ozeleniti?

Gosto prekrijejo tla, tudi najbolj nehvaležne brežine, spustijo se čez neugledne betonske škarpe, zdržijo v betonskih koritih mestnih jeder, oblikujejo skupine v grmovnih mejah; visoke vrste nadomestijo drevo v manjšem vrtu, pritlikave miniaturke pa trajno polepšajo skalnjak.

Niso primadone, ob katerih bi zastajal dih, a zahtevajo stalno pozornost in dobrikanje. Panešpljice so še najbolj podobne vdanim služabnicam iz starih povesti, ki so opravile vse delo neopazno in brez besed.

Glavni adut panešpljic je gosto, temno zeleno, po večini drobno listje, s katerim lahko zakrijemo marsikatero grdobijo na vrtu. Zelo cenjene so zimzelene vrste, vendar imajo svoj čar tudi listopadne. Njihov lepa stran so jesenske barve, ki okrasijo liste, preden odpadejo. V času cvetenja nimajo pokazati česa prav posebnega. Večinoma cvetijo belkasto, z majhnimi cvetovi, ki so združeni v skupinah. Privlačno pa je tisto, kar zraste iz cvetov. To so lepe barvaste jagode, večinoma rdeče, le redko črnikaste ali rumene.

Panešpljice ali kotoneastri so trdoživi grmiči. Hitro rastejo in potrebujejo malo nege. Uspevajo na peščenih, ilovnatih in glinenih tleh, v plitvi zemlji na apnencu. Edino namočena zemlja jim ne ugaja. Prija jim sonce.

Obrezujemo jih zmerno, kolikor je treba, da ohranjamo zaželeno obliko in višino. Ko grmi ostarijo, lahko tudi odločneje zarežemo, ker se po pravilu dobro obrastejo.

Razmnožujemo jih s poletnimi potaknjenci. Kdor ni vešč potikanja, bo imel zanesljiv uspeh z grobanjem.

S panešpljicami polepšamo življenje tudi živalim. Med cvetenjem jih trumoma obletavajo čebele, pozimi se z jagodami hranijo kosi, brinovke in druge ptice.

Okrasne panešpljice imajo sorodnike tudi v slovenski naravi. To sta dlakava in navadna panešpljica (Cotoneaster tomentosus in Cotoneaster integerrimus), ki ljubita prisojna skalovita pobočja na apnencu. Navadno sta nižji od enega metra. V vrtnarstvu ju ne uporabljamo.

Ker je ponudba okrasnih panešpljic zelo velika, v nadaljevanju predstavljamo le nekaj značilnih predstavnic.

Pahljačasta panešpljica (Cotoneaster horizontalis)

Razpoznavna značilnost pahljačaste panešpljice je izjemno urejen rastni vzorec vej, ki spominja na ribjo kost. V Sloveniji je zelo razširjena. Kot grmič ne zraste višje od enega metra, če pa jo posadimo ob vznožje zidu, jo brez težav pripravimo do tega, da nam ga ozeleni. Ko cveti, je ena najglasnejših rastlin na vrtu, saj jo čebele naravnost obožujejo.

Grm je čez poletje gosto olistan. Preden listi jeseni odpadejo, se obarvajo. Včasih je jesenska barva oranžna in rdeča, drugič komaj opazna. Tudi ko je grm brez listov, je privlačen, ker ga krasi obilje rdečih plodov. Plodovi so majhni, približno pol centimetra debeli, in svetlo rdeče barve.

Švedska panešpljica (C. x suecicus)

V to skupino panešpljic, ki so jo včasih imeli za vrsto C. dammeri, spada nekaj najboljših prekrovnih panešpljic. Gre za panešpljice, ki izjemno dobro prenašajo onesnaženo mestno okolje, so odporne proti mrazu in suši, zdržijo pa tudi kar nekaj soli v tleh.

Priljubljene so, ker ohranijo zelene liste čez zimo. Dobro prenašajo obrezovanje. Pogoste so v koritih na javnih površinah, balkonih, in strešnih vrtovih. Skogholm je starejša sorta, ki je nekoliko višja od drugih švedskih panešpljic (zraste do metra in pol), vendar preizkušena in preverjena za prekrivanje neuglednih površin in brežin. Plodove ima koralno rdeče, a maloštevilne. Primer nižje, a zelo dobre prekrovne sorte, je Eichholz. Zraste 30 cm visoko.

Obstajajo pa še nižje panešpljice, ki so zaradi pritlikave rasti primerne za skalnjake. Takšna sta C. adpressus in C. congestus.

Čisto drugačna panešpljica je Cornubia (C. x watereri Cornubia). Je primer visokega grma, ki jeseni jemlje sapo zaradi preobilja rdečih jagod, ki s svojo težo veje lokasto vlečejo k tlom. Barva plodov je še izrazitejša, ker je v kontrastu s temno zelenimi listi. Grm je lahko visok več metrov in posebno lep, če raste na samem. V Sloveniji sorto Cornubia tu pa tam opazimo v parkih, žal pa je ne moremo več priporočati, ker jo rada napade ognjevka.

Hrušev ožig ugonablja tudi panešpljice

Sodobna rastlinska kuga, ki pustoši po sadovnjakih, žal ne prizanaša niti panešplijcam. Ognjevka (ali hrušev ožig) je nevarna jablanam, hruškam in kutinam, pa tudi mnogim okrasnim rastlinam iz družine rožnic. Med kotoneastri so posebno ogroženi tisti z velikimi listi, npr. mehurjasti (Cotoneaster bullatus) in vrbolistni (C. salicifolius) ter njuni križanci. Če spomladi opazite veneče vršičke, iz katerih se cedijo kapljice belkastega soka, okužene veje nemudoma izrežite in jih zažgite. Še bolje pa je, da izkrčite celotno napadeno rastlino, da preprečite širjenje te bolezni po lastnem vrtu in okolici. Če niste prepričani, ali gre pri venečih in sušečih se vršičkih za ognjevko ali ne, pokličite strokovnjaka iz državnih služb. Primer si bo prišel ogledat in svetoval vam bo, kako morate ravnati.

Dreamstime