Izšla je nova številka!

Trni kot orožje

O živih mejah smo pogosto pisali in spodbujali njihovo zasajanje, saj imajo številne pozitivne učinke za naše okolje, poleg tega pa so vsaka po svoje privlačne. Seveda ne zanikamo, da je z njimi

Vrtnine za čedalje bolj vroča poletja

Podnebne spremembe v naše poletje prinašajo vse bolj ekstremne temperature, veliko daljša pa so tudi obdobja, ko se temperature gibljejo nad 20 °C. Tako se spreminjajo tudi pravila gojenja nekater

Priprave na zasaditev balkonskih in okenskih korit

Skoraj ni človeka, ki ne bi ob pogledu na cvetoče pročelje hiše zavzdihnil od lepote. Okrasna korita na balkonskih ograjah in okenskih policah še tako preprosti hiši dodajo srce, kanček glamurj

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Nepogrešljive

Griva brez konja

Jože Bavcon

Kadar se med znanimi rastlinami na vrtu pojavi nekaj neznanega, sta dve možnosti: da neznanko takoj izpulimo ali pa jo pustimo zacveteti.

Še v osnovnošolskih letih se je na mojem majhnem vrtu pojavila velika rastlina. Pustil sem jo, da je zacvetela, in njene pastelne barve so me tako prevzele, da sem jo zasadil na vsakem izmed vrtov, ki so me doslej spremljali skozi življenje. Za njeno ime sem izvedel šele veliko pozneje.

Konjsko grivo (Eupatorium cannabinum) uvrščamo med velike zelike. Zarašča se ob gozdnih robovih, gozdnih poteh in posekah. Velikokrat prav ona prerašča na novo odprte rane ob na hitro zoranih gozdnih vlakah. Tu in tam jo na nekoliko vlažnejših predelih najdemo v družbi s koprivami.

Nič kaj zanimiva rastlina, poreče kdo, in tudi njena rastišča na prvi pogled niso nič kaj privlačna. Pa vendar tudi na takih neuglednih krajih igra pomembno vlogo. Prekriva odprte površine, zadržuje vlago. Z veliko količino odmrle listne mase čez zimo ustvarja humus za druge, zahtevnejše rastline, predvsem grmovnice. Ko te prerastejo površino, se konjska griva poslovi. V senci dreves in grmov počasi hira, dokler popolnoma ne izgine, še prej pa je opravila pomembno vlogo gozdne pionirske vrste.

Konjska griva ima enostavno pokončno steblo, ki se proti vrhu razveja. V višino zraste od 50 do celo 175 cm. Večinoma je steblo zelo bogato olistano, le v gostejših sestojih, tako rekoč monokulturah, ji spodnji listi hitro odpadejo. Zgornji del mladega stebla je velikokrat rdeče obarvan. Prav rdečina stebel in zelenina listov ter pastelna barva socvetij naredijo rastlino zanimivejšo in lepšo. Listi so dlanasti, tri- do sedemdelni, ovalni in rahlo nazobčani, le zgornji so lahko enostavni. Malo spominjajo na konopljo, zato ima ime vrstni pridevek cannabinum (Cannabis pomeni konoplja), torej jo lahko imenujemo konopljevolistna konjska griva.

Ime Eupatoriumje rastlina dobila v spomin na Mithridatesa Eupa (živel v letih od 132 do 63 pred našim štetjem), kralja Ponta, ki je nekajkrat premagal Rimljane. Rastlino je uporabljal za zdravilo, saj naj bi imela čarobno moč.

Cvetni koški, saj gre za nebinovko (Asteraceae), so majhni. Veliko se jih gnete skupaj v češuljastem socvetju, ki na gosti zeleni podlagi deluje zelo polno in privlačno. V njem so le cevasti cvetovi, tistih jezičastih, širših, značilnih za nebine, pri konjski grivi ni. Posamezen cvetni venec je bakreno rdeč, rožnat, rahlo rožnat ali skoraj bel. Še preden se rastlina popolnoma razcveti, ji popki dajejo rožnat nadih. Tanke niti, ki štrlijo iz odprtih cvetov, so brazde. Najprej se iz sredine navzven razprejo zgornja socvetja, kasneje, potem ko največja že odcvetijo, se v zalistjih razvijejo še manjša. Prav zato rastlina izredno dolgo cveti, na vlažnih krajih vse do jeseni. Prva socvetja že dozorijo, ko se stranska šele odpirajo. Prav tako so zanimiva že plodeča suha socvetja. V pozni jeseni veter raznaša posamezne plodiče, opremljene z letalno napravo, ki jim omogoča oddaljen pristanek.

Čeprav rastlina lahko raste na povsem gruščnatih tleh, ima zelo rada z dušikom bogata tla, kjer doseže pravo orjaško velikost. Tudi skupna rastišča s koprivami niso naključna. Obe rastlini imata radi z dušikom bogata tla.

Konjska griva je s svojim socvetjem videti tako razkuštrana kot griva konja. Ko pa jeseni njeni rjavi kosmi zalebdijo na visokih, v vetru pozibavajočih se steblih, so res kot griva konja v galopu. Naj imamo grivo na vrtu ali ne, ne bomo se je zlahka »znebili«. V drugi polovici poletja in jeseni nas bo spremljala povsod, tudi ob cestah.

Kako sami vzgojimo konjsko grivo

Konjsko grivo si lahko na domačem vrtu vzgojimo sami. Jeseni naberemo nekaj semen, ki so v kosmih na visokih steblikah. Kar takoj jih posejmo v kak vrtni kot, kjer ni nevarnosti, da bi začeli pleti. Rastlina bo kalila šele pozno pomladi, zato ne bodimo preveč neučakani. Kljub obilici semen njihova kaljivost ni najboljša, zato ni strahu, da bi jih posejali preveč. Mlade sejančke razsadimo šele takrat, ko imajo tri ali štiri liste. Del jih pustimo tam, kjer smo jih posejali, in jih šele naslednjo pomlad razsadimo. Rastline bodo zacvetele čez tri ali štiri leta. Velikokrat pa mlade rastline zacvetijo že v drugem letu, le da so takrat še nizke, kar nas ne sme zavesti glede njihovega stalnega prostora na vrtni gredi.

To ni zahtevna rastlina. Lahko raste v senci, na soncu, le pretirane sence in prenizkih vej, ki bi se je dotikale, ne mara, zato rada polega, ker se steguje proti svetlobi. Ker njen razvoj traja nekaj let, je na vrtu lahko plevelna vrsta, vendar nikakor ne huda in neobvladljiva. Sadimo jo na prehodu od zelik k višjim grmovnicam, ob ograje, ki jih želimo prekriti z velikimi steblikami, lahko pa tudi v samostojne otočke med druge rastline. Griva je dovolj trdna, da ne polega, zato je primerna tudi za samostojno zasaditev, vendar je vsekakor najlepša skupaj z drugimi rastlinami. Ker se obrašča od tal do vrha, je videti kot zajeten grm. Če se ne moremo odločiti, kam bi jo zasadili, si oglejmo, kako rastlina raste v naravi, in odločitev bo lažja. Za ogled pa tudi ne bo treba prav daleč.

Dreamstme