Revija Zeleni Raj

Če le imamo prostorček na soncu, bo oleander na njem veselo cvetel. Ni pomembno, ali je to na balkonu ali na dvorišču, blizu morja ali daleč od njega. Z začetkom poletja bo plamen oleandrovega cvetja zaplapolal in žarel še po tistem, ko bo po septembrskem deževju toplo poletje le še spomin.

Za obmorske kraje je oleander čudovita rastlina: dolgo cveti, prenese žgoče sonce in sušo ter sol v priobalnem zraku. V našem Primorju je zadovoljen tako na apnenčastih kot flišnatih tleh, manj pa v nestanovitnih zimskih temperaturah. Preživi mraz do minus 5 stopinj Celzija, za kratek čas tudi kakšno stopinjo manj. Krajev, kjer ga lahko brez skrbi posadimo v zemljo na vrt, bodisi posamič, v skupino ali kot živo mejo, je zato v Sloveniji malo. Večinoma ga moramo saditi v posode, v katerih ga pred zimo zvlečemo v zavetni prostor, kjer ga ne bo trpinčil mraz.

Oleander je čaroben v vsaki posodi, bodisi v dragoceni terakoti, plastičnem ali rabljenem pločevinastem vedru ali leseni čebrici. Po svoje v neuglednem »piskru« še najbolj na glas sporoča, da ga imajo njegovi lastniki radi zaradi cvetja in da za to, da se skupaj z njim veselijo poletja in življenja, ni treba za vsako reč plačati gore denarja.

Oleandrova domovina je Sredozemlje. V Evropi so se uveljavile predvsem sorte, vzgojene iz vrste Nerium oleander.

Sorte s polnjenim cvetjem se najbolje obnesejo pod napuščem, ker se tolsti cvetovi v dežju prehitro zaprejo in zgnijejo. Od oleandrov s preprostimi cvetovi smemo pričakovati več cvetja in tudi bolje se čistijo kot cvetovi sort s »pitanimi« cvetovi. Zato nas pri nakupu ne sme zapeljati prvo navdušenje, ki ga v rastlinjakih in idealnih razmerah vzgojene rastline s polnjenimi cvetovi resda kar same spodbudijo.

Po nož in v vodo z njim!
Avgust in september sta pravi čas za razmnoževanje oleandra s potaknjenci. Za ped dolge vejice v spodnjem delu osmukamo listov in postavimo v kozarec z vodo. Na toplem in senčnem prostoru se najkasneje v enem mesecu pokažejo korenine in takrat potaknjence presadimo v zemljo. Če predolgo odlašamo s presajanjem, se korenine tako podaljšajo, da se pri prestavljanju polomijo. Potikanje v vodo je pri nas najbolj razširjeno, čeprav je tudi potikanje v zračen substrat zelo uspešno.

Prva leta presajamo oleander vsako leto. Rad ima težjo zemljo, v kateri poskrbimo za prepustnost in zračnost z dodatkom šote in kremenčevega peska ter s primerno količino počasi delujočega založnega gnojila. Ko postane grm velik in neroden, ga presajamo vsako tretjo ali tudi vsako peto leto. Ker nam velikokrat večjih posod slej ko prej zmanjka, starim oleandrom pri presajanju odločno porežemo korenine in tako pridobimo prostor za novo zemljo v loncu.

Oleandri so poleg cipres, palm, kaktusov in sočnic ena izmed redkih rastlinskih vrst, ki jim ne pride do živega niti žgoče sonce niti pomanjkanje vode in za rast ne potrebujejo bogate prsti, temveč dobro uspevajo v najbolj bornem kamnitem drobirju, kjer je med kamenjem zemlje le za vzorec.

Ne glede ne to, kdaj oleander obrezujemo, rez v naslednji sezoni zmanjša količino cvetja. Iz praktičnih razlogov je najprimernejši čas za obrezovanje jeseni, preden ga damo v zimovališče, da bo tam zavzel manj prostora. Ko se grm v posodi pretegne, imamo dve možnosti. Lahko celega porežemo zelo nizko in nato leto dni čakamo, da si opomore, ali pa v treh letih vsakokrat izrežemo tretjino starih poganjkov in se sprijaznimo z nekaj manj »sprotnega« cvetja.

Pijača in jedača
Oleander je žejna in lačna rastlina. Postavljen na razbeljen beton ali asfalt bo poleti hvaležen za jutranje in večerno zalivanje. Ni pa priporočljivo, da bi ves čas stal v podstavku, polnem vode. Ko se namreč vreme jeseni ohladi, lahko postane zastajajoča voda za rastlino usodna. Ker rastlina vode ne more sproti porabiti, začnejo korenine v vodi propadati, gniti. Bolj se bliža zima, redkeje zalivamo, čez zimo pa skrbimo le za to, da se gruda popolnoma ne izsuši. Takrat je dovolj, da zalijemo enkrat na štirinajst dni.

Včasih smo ljudje čudni. Na svojih vrtovih se izogibamo sajenju strupenih rastlin, tise, na primer, ne motijo pa nas kristavci ali dature, še manj oleandri. Strupeni so vsi deli rastline, zato previdnost ni nikoli odveč. V Avstraliji, na primer, kjer se oleandri divje razraščajo v goste gozdiče, se med počitnicami ob cestah pojavijo veliki panoji z napisi, ki opozarjajo prebivalce, naj koščkov mesa za žar ne nabadajo na paličice, odrezane z bližnjih oleandrovih grmov, saj strup iz paličic preide v meso in zastrupitev je neizbežna. Zaradi nepazljivosti so celo smrtne žrtve. Zanimivo je, da divje živali vedo za strupenost rastline in jo pustijo popolnoma pri miru. Ker oleandri na avstralski celini nimajo naravnih sovražnikov, se tam nezadržno širijo.

Med rastno dobo, torej od aprila do avgusta, oleander vsak teden pognojimo s tekočim gnojilom. Gnojilo naj bo kombinirano, z več hranili, ne le bogato z dušikom. Preizkušen in dober recept za starejše oleandre je tudi zastirka iz posušenega kravjaka. Tak nima več neprijetnega vonja, pri vsakem zalivanju pa da od sebe nekaj hranil in pokrepča oleander. Pri oleandrih je tako kot pri ljudeh: zdravi so, če dobro, redno in ravno prav obilno jedo, lepi pa, če so ljubljeni.