Nepogrešljive
Najlepše jesenske barve hortenzij
Še preden se na vrtove naseli prava jesen, pozornemu opazovalcu ne uide, da se začnejo barvati tudi listi in socvetja vsem znanih poletnih lepotic, hortenzij.
Krajši dnevi, hladna in rosna jutra ter tu in tam jesensko obarvan list so znaki, da nas poletje nepreklicno zapušča. Počasi se bodo krošnje dreves in grmov odele v intenzivne jesenske barve in dodobra spremenile videz vrtov. Javorji, trdoleske, cercidifili, bukve, ambrovci in mnogi drugi bodo dočakali svojih pet minut lepote in ni ga lastnika vrta, ki ne bi bil navdušen nad barvami njihovih krošenj. Še preden pa se na vrtove naseli prava jesen, pozornemu opazovalcu ne uide, da se začnejo barvati tudi listi in socvetja vsem znanih poletnih lepotic, hortenzij.
Najbolj znane so in z najlepše jesensko obarvanim listjem se ponašajo hrastolistne hortenzije (Hydrangea quercifolia), ki so svojo »domovinsko pravico« našle tudi na slovenskih vrtovih. Jeseni njihovo sicer temno zeleno, krpasto listje zažari v paleti nenavadno močnih ognjenih barv, najdejo pa se tudi sorte, ki imajo listje temno škrlatno ali rdečerjavo obarvano vse poletje. Ime so dobile po podobnosti njihovih listov z listi ene od ameriških vrst hrasta, ki pa se jeseni ne obarva tako zelo lepo.
Pri sajenju teh hortenzij moramo paziti, da jim namenimo dovolj prostora, saj se bujno razraščajo tudi v širino. Ker so prevešave rasti, jih ne sadimo tik ob vrtno pot ali ob dovoz, temveč jih raje posadimo bolj v ozadje, od koder se bodo lahko lepo razrasle, ne da bi ovirale hojo. Njihov les je krhek in se rad odlomi, na kar moramo biti pozorni zlasti pozimi pri odmetavanju snega. V širino in višino se v ugodnih razmerah razrastejo do dva metra. So prezimno trdne, le težak sneg jih lahko polomi. Hrastolistnih hortenzij ne obrezujemo, temveč spomladi s škarjami odstranimo le suha socvetja, ki so ostala na koncu vejic. Hvaležne nam bodo za dodajanje uležanega hlevskega gnoja spomladi, še pred olistanjem.
Prvi znaki jeseni se najprej pokažejo na socvetjih nekaterih sort metličastih hortenzij (Hydrangea paniculata). Njihovi sterilni cvetni listi se namreč iz mladega zelenila, ki se pozneje spremeni v belo, že poleti začno barvati rožnato, kar daje celotnemu socvetju nenavaden videz. Od vseh hortenzij so metličaste še najbolj podobne naši predstavi o grmu, saj so pokončne in razvejene rasti. So listopadne, prezimno trdne rastline, ki v nasprotju z drugimi hortenzijami cvetijo na novem lesu, torej na poganjkih istega leta. Zato jih ne obrezujemo tako kakor druge vrste hortenzij, temveč jih lahko brez skrbi porežemo šele spomladi. Zaradi takšnega obrezovanja jih lahko sadimo tudi na manjše vrtove, saj se sicer krepko razrastejo, celo (če imajo ustrezne razmere za rast) do tri metre v širino in višino. Bolj ko bomo rastlino obrezovali, večja socvetja bo razvila.
Pri vzgoji novih sort metličastih hortenzij je imela odločilno vlogo naša, žal, prezgodaj preminula rojakinja Jeklena de Belder-Kovačič, ki je vzgojila nekaj najlepših predstavnic vrste. Zaradi velikih koničastih srhkih zelenih listov teh hortenzij kljub njihovi redki krošnji druge rastline pod njo poleti ne uspevajo. Boljše je, da namesto njih položimo zastirko, ki bo zadrževala vlago in preprečevala izpiranje prsti ob plitkih koreninah. Če se odločimo, da bomo socvetja na grmu pustili čez zimo, se moramo sprijazniti z dejstvom, da bomo morali ob močnejših snežnih padavinah grm otresati. Tudi metličaste hortenzije bogato gnojimo z uležanim hlevskim gnojem.
V tretjo skupino jesenskih lepotic sodijo vrtne, navadne ali velelistne hortenzije (Hydrangea macrophylla), ki jih poznamo bolj po poletnem cvetenju, kot da bi jim pripisovali kaj jesenske lepote, in njihova sorodnica H. serrata. Vrtnarji delijo vrtne hortenzije še v dve skupini, in sicer po obliki cvetov. Prve imajo gosta, kupolasta socvetja, sestavljena pretežno iz sterilnih cvetov z velikimi ovršnimi listi, druge pa so kuštrave hortenzije, ki se od sorodnic ločijo po ploščatih glavičastih socvetjih, s fertilnimi cvetovi v sredini, ki jih le ob robu obdajajo veliki sterilni cvetovi (krožnikaste hortenzije).
Drugače se na vrtu tako vrtne hortenzije kakor H. serrata obnašajo enako in ne zahtevajo dodatne nege. Vrsti se med seboj ločita po rasti: vrtna hortenzija je bolj robustne rasti, s krepkimi stebli in z velikimi nazobčanimi zelenimi listi, H. serrata pa je nežnejše rasti, njeno listje je manjše in tudi socvetja se nikoli ne razvijejo do velikosti, kakršne imajo običajne vrtne hortenzije. Najprej pordečijo cvetovi, oziroma se iz rožnate barve postopno spreminjajo v temno škrlatno rdeče. Tudi na naših vrtovih najdemo H. 'Preziosa', ki ji pozneje pordeči še listje. Zanimivo je, da se nekaterim sortam obarva samo cvetje, drugim listje, tretjim pa oboje.
Če že govorimo o jesenskih barvah, naj omenimo še lepo, zlato barvo, v katero se obarva listje plezave ali vzpenjave hortenzije (Hydrangea petiolaris), ki pa žal kmalu po obarvanju odpade. Zato je njegov učinek zelo kratkotrajen in ga sredi drugih jesenskih barv komaj opazimo.
