Revija Zeleni Raj

Pozimi namreč cveti kar nekaj okrasnih grmovnic. Ker njihovi cvetovi niso veliki in pisani, jih težje opazimo. Nekateri jih sploh ne, pa nič zato. Zato se jih toliko bolj razveselimo ljubitelji rastlin in lastniki vrtov, ki zaznamo tudi najmanjšo spremembo na vrtu in vemo, da vrt nikoli resnično ne miruje. Zimsko cvetje na redkih grmih je kot prijazen odmor, da lažje pričakamo pomladansko eksplozijo ponovne rasti.

Krivično bi bilo, če bi pisali samo o zimskem cvetju, saj nekatere rastline zacvetijo že v jeseni, potem pa se njihovo cvetenje zavleče v zimo in včasih vztraja celo do pomladi. 

Ena takšnih drevesnih vrst je japonska okrasna češnja (Prunus subhirtella 'Autumnalis'), edina izmed češenj, ki zacveti jeseni. Drobni, rožnati cvetovi na kimajočih pecljih se odpirajo sredi čudovite barvne palete jesenskega listja, s katerim so še obložene veje. Šele ko listje odpade, drevesce resnično vzcveti. Če je jesen suha in ni hujšega mraza, se cvetje obdrži na vejah tudi do srede zime ali še dalj. Prve slane njeno cvetje samo osmodijo, kar ima lahko za posledico porjavele cvetove ali rjave robove na cvetnih lističih.

Če po daljšem obdobju suhega vremena jeseni začne še pred mrazom deževati, se na še olistanih vejah listopadnega grmiča golega jasmina (Jasminum nudiflorum) razprejo drobni popki. Majhni, trobenticam podobni rumeni cvetovi se na prevešavih vejah odpirajo posamič, kar je dobro, saj tako za pravo zgodnjepomladansko cvetenje vselej ostane še nekaj  cvetov. Kajti nizke temperature cvetenje ustavijo. Cvetovi počakajo toplejše dni in se zopet odprejo.

Omenjeni jasmin družijo z malocvetnim leskovcem (Corylopsis pauciflora) samo rumeno obarvani cvetovi. Vendar so jasminovi cvetovi posamični, medtem ko so leskovčevi nanizani v zanimivih visečih socvetjih, v katerih so združeni dehteči cevasti cvetovi, ki so bolj bledo rumeni od jasminovih. Jasmin je primeren za prekrivanje grdih opornih zidov ali ustvarjanje zanimivih nizkih kupol, medtem ko se leskovec razraste v do dva metra visok grm s široko krošnjo. Ko se gole veje, ki pozimi opozorijo nase s socvetji, spomladi olistajo, pa se leskovec pogrezne v brezoblično gmoto zelenih grmov in je daleč podoben leski.

Na marsikaterem vrtu naših bralk in bralcev naletimo na nepozebnike. Kaže, da so se v zadnjem desetletju in pol kar udomačili pri nas. Vendar so vredni, da še opozarjamo nanje. Kajti nobena televizijska oddaja ne revija ne knjiga ne prepriča tako kot doživetje cvetočega nepozebnika v živo, ko je ovešen s krpicami snega, izpod katerih se kažejo živo rumeni, oranžni, rdeči ali temno škrlatni cvetovi. Nepozebniki, naj bodo skrižani, japonski ali kitajski (Hamamelis x intermedia, H. japonica, H. mollis), in njihove različice imajo tudi prek leta, ko jih prekriva zeleno listje, lepšo obliko rasti kot marsikateri drug spomladi cvetoč grm. Zato nepozebnik priporočamo vsakemu, ki ima nekaj kvadratnih metrov prostora na vrtu, tam, kjer bo lovil sončne žarke in imel vselej dovolj vlažna tla. Izbiro različic in vrste prepuščamo vašemu okusu, manj zanimiv je le virginski nepozebnik (H. virginiana), ki zacveti že jeseni, a se njegovi cvetovi skrivajo med rumenečim listjem.

V zimah, kakršne nam obetajo klimatologi, bo dovolj toplo (ali premalo mrzlo), da bomo lahko sredi januarja ali februarja vdihnili vase sladko dišečo aromo krhkega kosteničevja (Lonicera fragrantissima). V preostalih letnih časih je to še en neugleden grm, ki zraste tja do dva metra, brez razpoznavne oblike. Vendar ga bomo pozimi zelo veseli, zato ga lahko umestimo na vrtu nekam, kjer prek leta ne bo »motil«, pozimi pa nas bo vonj privabil že od daleč.

Na nekaterih naših vrtovih lastniki že več let preverjajo primernost različnih vrst sarkokok (Sarcococca hookeriana, S. humilis, S. confusa). Nizki zimzeleni grmiči, ki v višino ne presežejo en meter, strnjene rasti, so prek leta temno zelena gmota svetlečih se listov, januarja pa človeka ne spustijo mimo, ne da bi se sklonil in jih poduhal. Resda v zelo mrzlih in suhih zimah njihovi drobni, komaj opazni cvetovi, podobni drobnim čopkom bledozelene ali  bledorumene barve, ne pritegnejo pogledov, zato pa opozorijo nase z dehtenjem, brž ko sonce malo ogreje zrak. Poiščimo jih sončen kot, kjer bodo hvaležni za zavetje pred mrazom.

Še en obsežen, a pogosto prezrt rod grmovnic moramo omeniti. Brogovite (Viburnum) so grmi, ki so resnično zanimivi od zime do konca jeseni, nekateri, zimzeleni, pa celo vseh 12 mesecev. Vrt lahko pozimi popestrimo z bledo rožnatimi cvetovi bodnantske brogovite (Viburnum x bodnantense 'Dawn'). Pokončno rastočemu grmu odmerimo do tri metre prostora v višino in kak meter manj v širino ter se pripravimo, da ga od maja do oktobra sploh ne bomo opazili. Šele ko bo izgubil listje, se bodo pokazali drobni, zaobljeni cvetovi, ki so jeseni beli z rožnatim nadihom, pozimi pa dobijo več rožnate barve. Vselej, ko jim ne bo premrzlo, se bodo odpirali in nas vznemirjali s svojim dehtenjem. Ker je grm dovolj velik, ne bo opaziti, če bomo narezali nekaj vejic in njihovo vabljivo aromo prinesli v toplo sobo, vsaj za nekaj dni. Podoben učinek bomo dosegli z dehtečo (V. farreri) ali velikocvetno brogovito (V. grandiflorum), staršema prve navedene brogovite.