Revija Zeleni Raj

Nekatere rastline so si tako podobne, da jih na prvi pogled zlahka med seboj zamenjamo. Takšna zamenjava sicer ni usodna, dokler njihovo cvetje občudujemo v vazi, na tujem vrtu ali v javnem nasadu. Če pa želimo katero izmed teh rastlin gojiti na domačem vrtu, jih moramo bolje poznati, zato da jim bomo lahko ponudili prav tisto,  kar potrebujejo in kar je odločilno za njihovo rast. In takrat se podobnost med njimi konča.

Pomlad je, zato se ustavimo pri skupini rastlin, katerih cvetje si je na moč podobno. Šele pogled na celotno rastlino nam razkrije, kako zelo so si različne. Spominčice, modre očke in kavkaške spominčice se odlikujejo z nebeško modrimi cvetovi in prav zaradi podobnih cvetov bi jih kaj lahko pospravili v isti predal, ki bi ga opremili z napisom spominčice, kajti te najbolj poznamo in so najdlje v naši zavesti.

Že spominčic je več vrst. Najbolj poznana in razširjena vrsta je gozdna ali prava spominčica (Myosotis sylvatica), ki raste v podrasti vlažnih gozdov, na gozdnih travnikih, v sadovnjakih in katere križance običajno sadimo na vrtne grede. Je dvoletna, prezimno trdna rastlina, ki dobro uspeva v rahlo vlažni, humozni in dobro odcedni prsti. Zraste do 40  centimetrov visoko. Cveti od maja do junija. Uspeva tako na sončnem kot na rahlo osenčenem rastišču. Spominčice rastejo tudi v senci, vendar so takšne rastline pretegnjene in polegle ter imajo blede cvetove.

V sadovnjakih in na travnikih se sejejo same, če pa želimo občudovati zelo modre, bele ali rožnate cvetove, moramo vsako pomlad nabaviti nove sadike, kar je tudi veliko bolj preprosto, saj jo moramo sicer kot dvoletnico prvo leto posejati, jo nato jeseni presaditi na izbrani prostor in šele naslednjo pomlad bo zacvetela. Ker bo za rast po prestani zimi potrebovala več časa in moči, bo zacvetela pozneje in tudi cvetje ne bo tako obilno, kot če bomo sadiko kupili v tekočem letu. Poleg gozdne spominčice poznamo tudi gorsko spominčico (Myosotis alpestris syn. rupicula), ki raste na gorskih travnikih. Prilagojena je na težke rastne razmere visokogorja in z višino rastišča postaja njena rast vse bolj pritlikava. Tretja vrsta, ki jo je vredno omeniti, je močvirska spominčica (Myosotis palustris), ki v naravi raste tudi pri nas. Že ime pove, da se razrašča v zamočvirjenih travnikih, na robu vodnih kotanj in jezer, zato jo na vrtu sadimo v močvirne grede ob robu vodnih motivov. Listi močvirske spominčice so bolj podolgovati in koničasti kot listi gozdne spominčice.

S cvetovi, ki bi jih z lahkoto zamenjali za cvetove spominčic, se kiti kavkaška spominčica ali velelistna brunera (Brunnera macrophylla), katere domovina je Kavkaz. Od spominčic se loči tako po višini (na dobrem rastišču zraste do pol metra visoko) kot po stasitosti rasti. Ima široke, srčasto oblikovane, srednje do temno zelene srhkodlake liste. Poznani sta različici z belo obrobljenimi in zeleno obrobljenimi belimi listi (B. 'Dawson White' syn. 'Variegata', 'Hadspen Cream') ter s srebrno sredico (B. 'Langtrees').

Je prezimno trdna trajnica, ki v zemlji razvije debelo koreniko. Raste na vlažnih, polsenčnih in ne izpostavljenih rastiščih, v bogati humozni prsti. Množimo jo lahko z delitvijo matične rastline, s sejanjem ali s koreninskimi potaknjenci. Pri sajenju večjega števila rastlin moramo upoštevati, da se ena sama rastlina razraste okoli 60 centimetrov široko. Zaradi te lastnosti jo na vrtu lahko uporabimo kot dobro prekrovno rastlino. Pod imenom 'Betty Bowring' je poznana tudi belo cvetoča različica. Cvetovi brunere se odpirajo konec pomladi in na začetku poletja.

Med spominčicam podobnimi cvetovi se spomladi prvi razpirajo izrazito modri cvetovi torilnice, imenovane tudi modre očke ali velecvetni popčki (Omphalodes verna). Obronki in jase naših bukovih gozdov so takrat tako na gosto posuti s cvetovi, da se zdi, kot bi nekdo po tleh razgrnil modro preprogo. Zaradi razpredene rasti so torilnice na vrtu dobrodošle prekrovne rastline, ki v nekaj letih prerastejo gole, senčne površine pod drevesi in grmi. Ker zacvetijo prej, preden se drevnina olista, lahko nemoteno občudujemo modrino cvetov in lepe, dolgopecljate, rahlo srčaste liste, močno zelene barve. Za lepo rast poleg humozne, rahle in vlažne prsti potrebujejo tudi dobro odcedno rastišče.

So prezimno trdne, do 15 centimetrov visoke rastline, ki jih razmnožujemo zgodaj spomladi z delitvijo in s pritlikami, s katerimi se predenasto razraščajo naokoli. Lahko jih tudi sejemo. Če po cvetenju ne odstranimo pecljev s semenskimi glavicami, se torilnice rade same sejejo v okolici. Druga znana vrsta je turška torilnica (O. cappadocia), ki je doma v Aziji in je nižje rasti (od 5 do 10 centimetrov) kot naša domača vrsta, zato je zelo primerna rastlina za sajenje na skalnjake. Tudi ta vrsta je prezimno trdna, trajna zelika, ki za rast potrebuje enake razmere kot naša »domača« torilnica. Znana je različica z belimi cvetovi.

Nekaj najbolj znanih modro cvetočih različic gozdnih ali pravih spominčic (Myosotis sylvatica): 'Nina Blue', 'Nina Indigo', 'Blue Ball', 'Blue Basket', 'Music', Ultramarine', belo cvetoči kultivar je 'Snowball', vzgojili pa so tudi rožnato cvetoče, kot so na primer  'Pompadur', 'Victoria Rose' in 'Carmine King'.

Najbolj poznana različica močvirske spominčice (Myosotis palustris) nosi ime po morski deklici, 'Mermaid'.

Znani različici turške torilnice (Omphalodes cappadocia) sta 'Chery Ingram' in 'Starry Eyes'.

Tudi kavkaška spominčica ali velelistna brunera (Brunnera macrophylla) ima svojo belo cvetočo različico, našli jo boste pod imenom 'Betty Bowring'.