Revija Zeleni Raj

Med slednjimi niso samo vrtnice, temveč tudi takšne, ki širijo okoli sebe aromo, ki morda ni najbolj sladka in opojna, je pa tako posebna, da je nikoli ne pozabimo. Ena takšnih okrasnih cvetlic je žametnica. Pri nas jo poznamo tudi pod strokovnim imenom tagetes.

Nekoč ni bilo mestnega ali zdraviliškega parka brez grede ali vzorca, zasajenega iz žametnic, s časom so se udomačile tudi na vrtovih, zdaj pa jih radi sadimo v korita in posode na naših balkonih in terasah. To so nove sorte, prilagojene novim vlogam, v katerih jim delajo družbo številne novinke med sezonskimi cvetlicami.

Žametnice spadajo v rod nebinovk (Asteraceae), izvirajo iz Mehike ter dežel Srednje in Južne Amerike. Botaniki navajajo okoli 60 vrst, med katerimi pa so za hortikulturo pomembne predvsem tri: Tagetes patula – razprostrta žametnica, T. erecta – pokončna žametnica in T. tenuifolia – tenkolistna žametnica. Iz teh osnovnih vrst so prizadevni žlahtnitelji vzgojili desetine sort, s katerimi polnijo grede že nekaj stoletij. Glede na izvor – iz tropskih in subtropskih območij sveta – je razumljivo, da so žametnice v našem zmernem podnebnem pasu enoletnice, predvsem pa so to cvetlice vročih dni.

Žametnice so v Mehiki pred prihodom španskih zavojevalcev veljale za cvetlice, povezane z obredi čaščenja mrtvih. To vlogo so, prilagojeno krščanstvu, ohranile do danes. Za praznik mrtvih zato neredko naletimo na podobne prizore. Na drugi konec sveta, v Indijo in na Tajsko, so jih zanesli Portugalci. Tam jih množično uporabljajo kot sestavine cvetličnih vencev, girland in podobnih okrasitev ob porokah, festivalih in verskih obredih. Mnogi revni indijski kmetje  z gojenjem, obiranjem in prodajo cvetov žametnic preživljajo svoje družine. Ker so cvetovi nežni in neprimerni za pošiljanje na večje razdalje, jih gojijo večinoma v okoljih, kjer jih največ prodajo.

Razen za poklicne vrtnarje delitev po skupinah žametnic za ljubiteljske gojitelje ni zanimiva. Dovolj je, da sorte ločimo po višini rasti, velikosti cvetnih koškov in obliki listja. Sorte, razvite iz pokončne žametnice, se razrastejo celo do meter visoko, večinoma pa dosežejo od 30 do 50 centimetrov, in vrh njihovih cvetnih stebel se razpirajo veliki, oranžni, limonasto ali zlato rumeni cvetni koški. Večina žametnic oblikuje grmičaste kupčke, visoke med 30 in 40 centimetrov, na njih pa žarijo številni cvetovi v prej omenjenem barvnem spektru.

Zaradi dolgoletne in pretirane rabe v zasaditvah tako v javnih nasadih kot na zasebnih vrtovih so žametnice ne le v ZDA, kjer so bile včasih nadvse priljubljene, ampak tudi v Evropi izgubile velik del svoje privlačnosti. Dandanes si noben trendovsko naravnan ljubitelj ne bo drznil na svojem vrtu, naj si bo na njem bogata zbirka trajnic, redkih grmovnic ali minimalistična ureditev ob moderni hiši, saditi žametnic, saj veljajo za izrazito zastarele in cenene okrasne cvetlice.

V resnici pa je z njimi podobno kot z vsemi zadevami, ki jih človek s pretirano rabo razvrednoti. Tudi žametnice so lahko dobrodošel člen med nizom trajnic, le izbrati moramo ustrezno sorto in jo omejiti na nekaj posamičnih rastlin v ustreznem odtenku cvetov.

Poznavalci za vrtove priporočajo sorte, izbrane iz tenkolistnih žametnic, ki jih odlikujejo drobno nacepljeno listje in številni drobni cvetni koški. Te sorte niso tako izstopajoče kot žametnice z velikimi, bahavimi cvetovi. Cvetni koški ne merijo več kot poldrugi centimeter v premeru, so enostavni, rastline so grmičaste rasti in ne sežejo več kot kakih 30 centimetrov visoko.

Žametnic ne gojimo samo zaradi lepih cvetov, ampak tudi zaradi dišečih listov. Nekaterim vrstam listi dišijo po pomarančah (Tagetes tenuifolia var. pumila 'Tangerine Gem') ali limonski verbeni (Tagetes tenuifolia).

Danes smo vajeni enoletnice kupovati kot sadike v vrtnih centrih in vrtnarijah. Včasih je bilo drugače. Marsikdo se bo ob pogledu na značilno oblikovano seme spomnil svojega otroštva in prvih poskusov gojenja rožic. Konec februarja je zadnji čas, da seme posejemo v setveni zabojček, ga rahlo prekrijemo s prstjo (ali substratom) in počakamo, da sejančki razvijejo štiri pare listkov. Takrat jih pikiramo v lončke ali zabojček.

Na vrt jih sadimo šele, ko mine nevarnost poznih pozeb, torej nekje sredi maja. V toplejših območjih jih lahko sejemo naravnost na vrt, sredi aprila. Zaradi poznejšega začetka bodo žametnice pač vzcvetele nekoliko pozneje, zato pa ne bomo imeli skrbi z zamudnim negovanjem sejančkov. Sejančke na vrtu razredčimo na primerno medsebojno razdaljo, odvisno od končne velikosti rastlin. Te žametnice bodo vzcvetele v dveh mesecih, njihovi cvetovi pa bodo prispevali svoj delček k mozaiku našega vrta vse do prve resne slane. Oktobrski hlad žametnic ne bo uničil, zato bodo njihovi cvetovi toplih barv lepo dopolnilo barvitemu jesenskemu listju.

Vrtnarji si vselej prizadevajo vzgojiti takšno različico, ki se kar se da razlikuje od že znanih sort. Zato so leta 1975 z velikim pompom slavili uspeh gojiteljice Alice Vonk iz ameriške zvezne države Iowa, ki ji je uspelo izbrati pravo kombinacijo genov ter vzgojiti žametnico z belimi cvetovi. Za njen trud so jo bogato nagradili: poleg priznanja je prejela tudi (za tisti čas) visoko nagrado 10.000 dolarjev. Danes je znanih več sort žametnic, ki izstopajo s svojimi (skoraj povsem) belimi cvetnimi koški.

Že dolgo je znano, da so žametnice priporočljiva družba številnim vrstam zelenjave – predvsem plodovkam –, saj izločajo snovi, ki odganjajo škodljive nematode, pa tudi nekatere druge žuželke. Iz nekaterih vrst žametnic v njihovi domovini pridobivajo eterična olja, uporabna v kozmetiki. Močne barve cvetov nakazujejo, da se v njih skrivajo barvila, med katerimi je za ljudi zanimiv lutein, osnova za izdelavo nekaterih barvil za živila. Iz ljudskega zdravilstva tujih dežel je znano, da sok stebel in listov žametnice že dolgo uporabljajo kot sredstvo za odstranjevanje bradavic.

Žametnice na vrtu odganjajo večino podzemnih zajedavcev, ki napadajo gomoljnice in korenovke. Izloček rastlin zmede škodljivce pri orientaciji in zato ne najdejo primerne rastline. Žametnice uspešno odganjajo tudi nekatere plevele, ki lastnikom vrtov povzročajo največ sivih las. Učinkujejo celo proti največjim nadlogam, regačici, vrtnemu slaku in pirnici.

Žametnice gojimo kot enoletne rastline, ki dobro uspevajo na sončnem rastišču. Vzgojimo jih iz semen, ki jih sejemo spomladi. Ko dosežejo približno 10 cm višine, jih presadimo na stalni prostor, v primerni medsebojni razdalji, ki je odvisna od sorte in je okoli 15 cm za nižje in bolj gracilne sorte ter do 30 cm za visokorasle. Odrezane vejice s cvetovi ostanejo dolgo sveže, zato so primerne rastline tudi za šopke. Seveda le, če vas ne moti močan vonj, ki ga širijo okoli sebe. Ker posušeni cvetovi žametnic ohranijo barvo, so zelo uporabni za dišavne mešanice, potpurije. Če cvetove žametnic kuhamo v lugu, dobimo naravno rumeno barvilo za platno, svilo in volno.