Izšla je nova številka!

Ljubezen na prvi pogled

Zdaj, ko zunanji vrt počiva, imajo lončnice priložnost, da osvojijo vso našo pozornost. Pa lahko dosežejo, da se vanje povsem zaljubimo? In mar ne bi bilo to zares lepo? Ja, biti zaljubljen je ta

9 kljukic, ki jih lahko končno odkljukamo med prostimi prazničnimi dnevi

Vsi nestrpno pričakujemo božične in novoletne praznike. Čeprav se marsikdo jezi, da se nanje začnemo pripravljati prekmalu, pa v resnici s tem ni nič tako zelo napačnega. Dnevi so vedno krajši

Vrtiček na okenski polici

Urbani ljubitelji doma pridelanih vitaminov znajo pozimi dobro izkoristiti okenske police. Na njih je mogoče »vzgojiti« pravi mali vrtiček, v katerem lepo rastejo zelišča, kot so origano, drobnj

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Delo

Novoletne zaobljube z mislijo na naravo

Matjaž Zupančič

O tem, da se dogajajo kritične podnebne razmere, čivkajo že vrabci. Nič več se nam ni treba spraševati, kaj se dogaja, da so zime tako mile, da že več vrst zaporedoma pozeba uničuje sadna drevesa, da imamo na eni strani hude poplave, na drugi strani pa uničujoče požare … Zdaj verjetno res že vsi razumemo – naravo smo pripeljali do njenih meja, in če ne bomo ukrepali, bo vsako leto le še veliko slabše. Tako si želim, da bi bile letošnje novoletne zaobljube prav vsakega od zaznamovane z mislijo na ohranjanje narave. Naj vas spodbudim z nekaj pomembnimi dejstvi in usmeritvami.

Po nekaj letih s katastrofalno suhimi in nevzdržno vročimi poletji nas pestijo še opotekajoče pomladi s poznimi pozebami v aprilu. Zaradi precej milih temperatur v času, ko bi moral biti še mraz, se rastlinstvo začne prebujati veliko prej, kot je bilo to običajno še pred nekaj desetletji. In ko zima spomladi zamahne s svojim repom na -5 ali -6 stopinj Celzija, je škoda neizbežna. Letos ni bilo domačih češenj in sliv, breskve in marelice so popolnoma pozeble celo na Primorskem, več kot prepolovljena je letina oljk in kakijev, jabolk je za dober vzorec le iz sadovnjakov, ki premorejo drago zaščito proti pozebi. Tudi poplave velikih razsežnosti si sledijo kot po tekočem traku: komaj ljudje zajamejo sapo po eni, že sledi druga, vse pa s seboj odnašajo imetje več generacij, plodno zemljo, uničujejo pridelke. Za nameček zemeljski plazovi »kradejo« hiše, pomagajo pa jim še orkanski vetrovi, toča, žled …

Človeštvo na prelomni točki


Čeprav naša vrsta ni imela še nikoli na voljo tako močnih tehničnih sredstev in zmožnosti kljubovati okolju celo v najbolj surovih razmerah, se škoda zaradi skrajnih vremenskih pojavov vsako leto vrtoglavo povečuje. Podnebje se hitro spreminja, žal hitreje, kot so napovedovale vse znanstvene projekcije. Vsemu navkljub pa smo še vedno objestni in malomarni do narave, do svojih virov, a vendar – ali imamo še vedno občutek premoči nad njo?

Na Gorenjskem že nekaj let gnezdijo štorklje, rastejo in rodijo kakijeva in figova drevesa, aktinidije, semenita sirski oslez in latnati mehurnik, podaljšuje se vegetacijska doba … Vsega tega ni bilo, ko sem bil še golobrad mladenič, prav tako ne temperatur krepko nad 30 stopinj Celzija že pozno spomladi. Do velikih sprememb je torej prišlo prej kot v enem človeškem življenju! A to še ne pomeni, da bomo čez 10 let sadili agrume in palme. Vreme je kaos in verjetneje je, da bo sicer rast zaradi milejših zim zgodnejša, pozebe prekmalu ozelenelih rastlin pa zaradi opotekajočih pomladi toliko pogostejše. In insekti, ki z nami tekmujejo za iste vire hrane, bodo imeli kakšno generacijo na leto več. Upam, da bo tako tudi z roparskimi žužki – predatorji.

In vendar je mnogo ljudi, ki še vedno dvomijo, da so podnebne spremembe resnične, da jih prvič v zgodovini morda res v veliki meri povzročamo sami in da zares ogrožajo človeštvo. Premene so resda stalne in podnebje se je v zemeljski zgodovini večkrat popolnoma preobrnilo brez našega vpliva, a spremembe so bile precej počasne, postopne in življenje se jim je imelo čas prilagoditi. Izjeme so bile seveda hitre podnebne spremembe, ki so jih povzročili katastrofični padci meteorjev ali izbruhi super vulkanov.

V preteklosti je človeštvo izrabljalo samo energijo sonca, ki jo je biosfera nakopičila v danem času kot prirast lesa, poljščin, živine, divjadi, in prebivalstvo planeta ni preseglo milijarde. Ko smo se naučili izkoriščati fosilna goriva, vanje ujeto sončno energijo, nakopičeno v stotinah milijonov let zgodovine planeta, so nam ti presežki omogočili nesluten tehnološki razvoj, industrijsko revolucijo, neverjeten porast prebivalstva, delu človeštva tudi blagostanje in navidezno neodvisnost od muhavosti matere Narave. Prav z moderno tehnologijo smo začeli v ozračje izpuščati ogromne količine plinov, ki morda vplivajo na toplotno ravnovesje planeta, in povečali njihovo koncentracijo v ozračju. Za dobro mero smo v okolje dodali še ksenobiotike, snovi, ki jih v naravi nikoli ni bilo, njihove molekule pa imajo dolgo razpolovno dobo in uničujejo ozonski plašč planeta, ki nas ščiti pred ubijalskim UV-sevanjem. Skupaj z neizmernimi količinami zavržene plastike dušijo življenje celo na najbolj oddaljenih krajih na planetu, kjer jih ne bi niti najmanj pričakovali.

O varovanju okolja se veliko govori, razpravlja, politiki kažejo zaskrbljenost in napletajo zaveze o omejitvah izpustov, ki pa se nezadržno večajo. Vemo, da si žagamo vejo, na kateri sedimo. In bolj ko se tega zavedamo, ...

Celoten članek preberite v decembrski izdaji revije Rože&vrt/Zeleni raj.

Ko razmišljamo o zmanjševanju vpliva na naravo, razmišljamo o kakovosti življenja tudi naših otrok. Poskrbimo, da bomo skupaj z njimi ustvarjali lepšo prihodnost za naš planet.

shutterstock