Revija Zeleni Raj

Zato bo letos jeseni s trato več dela kakor običajno, saj so se namesto posušenih travnih bilk zasejali proti ekstremnim vremenskim pojavom odpornejši pleveli in vrste trav, ki jih drugače ne najdemo v travnih mešanicah. Več je tudi golih, mrtvih predelov, na katerih se je trava popolnoma posušila. Zato bo treba zaradi suše mnoge trate vsaj delno obnoviti.

Če bo nastopilo obdobje padavin in bodo tla mokra ter bo tudi v vodovodnih ceveh več vode za zalivanje, bomo travo še vedno lahko posejali tudi septembra. Do zime bo ravno prav velika, da bo lahko preživela zimske dni. Temperature za kalitev trav so namreč ta mesec še ugodne, kasneje pa je to odvisno od vremena.

Sejati ali polagati?

Izberimo ustrezno travno mešanico, ki prenese sonce, saj ni vseeno, kakšno mešanico sejemo – za senco in za na sonce. Seveda je preprosteje, če položimo travno rušo, ki pa je dražja, kakor če trato zasejemo sami. Ima pa takšna položena preproga nekaj prednosti: izognemo se klitju plevelov, neenakomerni rasti trave (zaradi neenakomernega sejanja) in po trati lahko skoraj takoj že hodimo. Že čez nekaj dni namreč lahko brezskrbno tekamo po njej, kar pri sejani trati ni mogoče. Če trato sejemo, jo je najbolje prekriti s koprenasto prevleko in tako preprečiti okoliškim plevelom, da bi njihova semena z vetrom pristala prav na naši trati. Ko trava vzklije in je visoka približno dva centimetra, kopreno odstranimo. V vsakem primeru moramo položeno trato vsak dan dobro zalivati, dokler se ne vraste oziroma dokler sejane trate prvič ne kosimo.

Zemljišče, ki smo ga namenili trati, mora biti kar se da dobro pripravljeno. V prvi vrsti mora biti dobro odcedno in voda na njem ne sme zastajati. Če ne gre drugače, moramo prej urediti drenažni sistem.

Ker pogosto urejamo okolico novozgrajene hiše ali zaradi drugačnih potreb
preoblikujemo vrt na novo, je zemljišče dostikrat nasuto z najrazličnejšim, tudi gradbenim materialom. Ker kamenje in grob drobir ne spadata pod travno rušo, moramo čeznju nasuti vsaj pol metra prsti in odstraniti vse večje kamne. Odstranimo tudi vse delce plastike, stekla, korenin, lesenih ostankov gradbenega in izolacijskega materiala ter opeke.

Tako se bomo izognili kasnejšim težavam, saj trava nad ostanki ne bo rasla in bodo sredi trate nastali grdi rjavi otočki. Podobno bo tudi, če travnata preproga ni bila položena na dovolj ravno površino ali ni bila dovolj pritisnjena ob njo. Tako del travne preproge dobesedno visi v zraku, koreninice trav se ne morejo vrasti, primanjkuje jim vode in hranil, zato se pričnejo sušiti.

Sanacija poškodbe

Na predelu, kjer se trata suši ali je kako drugače prizadeta, jo moramo čim prej popraviti. Na zaplato z lopato ali posebnim rezilom v obliki črke H zarežemo približno od 5 do 8 cm globoko in robove ruše zavihamo navzven. Odstranimo tujek in dosujemo prsti. Enako velja za luknje v zemlji. Prst naj bo mešanica presejanega komposta, dobre vrtne prsti in kremenčeve mivke. Zemljo poravnamo, odvihamo rušo na prejšnje mesto ter popravimo stike ruše. Nato predel povaljamo in dobro zalijemo.

Sicer trato septembra normalno kosimo. Kosimo, ko je trava suha. Če je vreme le preveč in predolgo vlažno in deževno, da se trata nikakor ne more posušiti, uporabimo star angleški recept. Jutranjo roso ali od dežja mokro trato pred košnjo pometemo z navadno brezovo metlo. Ta mesec je tudi najprimernejši čas za prezračenje travne ruše.

Predele trate, kamor smo zasadili čebulice jesenskih žafranov, konec avgusta še zadnjič pokosimo, nato košnjo opustimo. Počakamo, da žafrani vzniknejo na površje, in šele ko odcvetijo, trato znova pokosimo, vendar naj bodo prve košnje nekoliko višje kakor običajno.