Revija Zeleni Raj

Pri vrtnarjenju prej ali slej naletimo na težave. Te se lahko pojavijo v obliki hitre rasti plevela, prav tako nadležno je širjenje škodljivcev ali bolezni. Ključno je, da se težav lotimo čim prej, sicer se razrastejo v velike težave, ki jih težko ali sploh ne moremo odpraviti.

Med preproste rešitve spada dobra knjiga z opisi in fotografijami škodljivcev in bolezenskih znakov ali pa knjiga o najpogostejših plevelih na vrtu. Ne smemo zanemariti niti možnosti, da rastlina, ki je videti bolna, v resnici sploh ni zares bolna, temveč ji samo primanjkuje ustreznih prehranskih snovi ali pa ne raste na pravem prostoru. Po drugi strani moramo ob nekaterih bolezenskih znakih zelo hitro ukrepati, nekateri drugi znaki pa kažejo obolenja, zaradi katerih se ni vredno vznemirjati.

Kako lahko preprečimo ali zmanjšamo škodo zaradi glivic in bakterij?
– Prizadevajmo si, da bomo vzgojili zdrave, močne rastline vse od začetka. Med svojimi ali kupljenimi sejanci izberimo najbolj raščave, zdrave primerke.
– Gojimo rastline, ki so primerne za razmere, kakršne vladajo na našem vrtu. Rastline izbirajmo glede na primernost okolja zanje, in ne po tem, ali so nam všeč, ko cvetijo.
– Bodimo oprezni: takoj ko zaznamo prve znake obolelosti, odstranimo oboleli del ali pa tudi rastlino v celoti, da se bolezen ne bi širila med druge rastline.
– Vzdržujmo snažen vrt. Obolele dele rastlin in posamične rastline odstranjujmo sproti. Skrbimo, da je naše orodje čisto. Pozimi očistimo posode in korita ter jih pripravimo za prihodnjo pomlad. Obolele rastline ne spadajo na kompost, temveč jih je najbolje sežgati.
– Jeseni pospravimo odpadlo listje in tako zmanjšajmo nevarnost, da bi glivice prezimile na gredah.
– Rastline sadimo v primernem razmiku, saj pregosto rastoče sadike raje obolijo. To še zlasti velja za paradižnik, ki ga večina lastnikov vrtov sadi pregosto. Poskusimo ga naslednjo sezono posaditi tako, da posamezne rastline posadimo na začetke gred po vsem vrtu. Seveda mora biti rastišče sončno in prst na gredi bogata z organskimi snovmi.
– Pozanimajmo se o pripravkih, ki so zasnovani na bakru. Vinogradniki in sadjarji uporabljajo modro galico, cuprablau in bordojsko brozgo v različnih koncentracijah že od konca 19. stoletja.
– Izberimo sorte, ki so vzgojene kot odporne proti posameznim boleznim in škodljivcem. Takih sort je na voljo vse več in so nepogrešljive za tiste, ki želijo vrtnariti brez uporabe kemičnih zaščitnih sredstev. Tako je vse več sodobnih sort vrtnic odpornih proti listni pegavosti. Tudi sodobne sorte različnih zelenjadnic so odporne proti mnogim standardnim boleznim.
– Ko opazimo oboleli del rastline, ga čim prej odstranimo. Škarje po rezu razkužimo. Ta ukrep učinkuje, dokler je bolezen lokalno omejena.
– Če se je bolezen razširila po celotni rastlini, to brez zadržkov čim prej izkopljimo. Na tisti prostor posadimo rastlino druge vrste ali pa prostor pustimo prazen v tej rastni sezoni.
– Sadje in zelenjavo hranimo v suhih in čistih prostorih; nikoli na tleh, temveč na policah ali vsaj na paletah.

Kako lahko obvladujemo plevel?
Plevel nas moti, ker vnaša nered med naše kulturne rastline, jim odvzema hrano, vlago in svetlobo, poleg tega pa se z njim širijo bolezni in škodljivci. Vsi pa poznamo definicijo plevela, da je to rastlina na nepravem prostoru. Zato lahko nekatere samosevne rastline na gredah brez škode pustimo rasti, najsi bodo to cvetlice, kot so orlice, ognjiči, trobentice idr. Tudi deteljica ali marjetica, ki vznikne na naši trati, ne bo povzročila nobene škode. Nasprotno: te širokolistne zeli bodo ob suši ostale zelene.

Upreti se moramo drugim trajnim zelem, kot so slak, regačica, regrat idr.
– Dvakrat premislimo, preden se odločimo za uporabo sistemskega sredstva za uničevanje plevela. Nedvomno so to dolgotrajno delujoče strupene spojine, ki se lahko v prsti ohranijo še dolgo. Biološko nespornega uničevalca plevela ne poznamo.
– Plevela se lotimo ročno, z uporabo različnih orodij, ki so na voljo.
– Na sončen dan z motiko spodkopljimo drobne sejance plevela, ki še nimajo globokih korenin, in že naslednji dan bodo obležali posušeni.
– Večje, razrasle rastline izrujmo z vrtnimi prekopnimi vilami. Tako bomo lažje potegnili celoten koreninski splet iz zemlje. Z lopato bi ga skoraj zagotovo prerezali.
– Bodimo potrpežljivi, saj bomo morda šele po rednem, večmesečnem puljenju uničili trdovratni plevel, kot je slak, regačica, ščir itd. Resda bomo za to porabili več časa, a ohranili bomo zdravo prst in pri delu se bomo nekoliko razgibali.
– Pri odstranjevanju plevela, kot sta slak in regačica, moramo biti zelo natančni: vsak najmanjši delček njunih belih korenin, ki ga bomo prezrli in bo ostal v prsti, bo pognal novo rastlino.
– Ne prizadevajmo si, da bi vzgojili trato brez najmanjše širokolistne zeli (»plevel«), saj je takšna trata videti v sonaravnem vrtu kot umetna preproga. Veselimo se drobnih cvetov marjetic in socvetij deteljice!
– Vsiljiv plevel, npr. regrat, izkopljimo iz trate s posebnim, za to pripravnim orodjem.
– Redna košnja poleti, a s pravilno nastavljeno višino reza (glede na sušo), bo pomagala zgostiti našo trato. S tem bomo preprečili nastajanje lukenj med travami, v katere se naselijo širokolistne zeli.
– V vročem poletju je priporočljivo pustiti travni odkos na trati. S tem bomo zmanjšali izhlapevanje, nekoliko pognojili in obvarovali trato pred sončnim ožigom.
– Na gredah med okrasnimi rastlinami in zelenjadnicami vselej uporabljajmo zastirko. Tako bomo zmanjšali razrast plevela in ohranili vlažno prst.
– Med okrasnimi rastlinami in zelenjadnicami lahko zastirko pripravimo iz debelejše plasti slame, sena ali celo iz domačega komposta. Lubje ni najprimernejše, saj ob trohnenju veže nase nekatere koristne elemente, ki so v prsti.
– Če moramo očistiti del vrta, kjer se je razrasel plevel iz trajnih zeli, se ga lotimo postopoma. Najprej porežimo rastlinje, nato čez površino napnimo debelo črno folijo, debelejšo plast polsti (filca) ali celo staro preprogo. Tam naj leži več mesecev, dokler ostanki rastlin v temi ne bodo propadli. Če bomo uporabili polst, jo lahko pustimo več let, dokler ne bo razpadla. Vanjo vrežemo luknje v obliki križa in posadimo grmovnice ali trajnice. Polst pa skrijemo z zastirko iz drobljenega lubja.

Tudi če se nam na vrtu kakšen dan ne bo ljubilo delati, ne bodimo jezni sami nase. Zamujeno bomo nadomestili naslednji ali kateri drug dan. Vseeno pa ne odlašajmo preveč, saj pleveli, bolezni in škodljivci nikoli ne počivajo. Zato pa so to, kar so: skrajno nadležni in težko ukrotljivi.