Delo
Zeleno gnojenje
Avgusta nekatere grede, s katerih smo pobrali pridelek, ostanejo prazne. Dež izpira zemljo in hranilne snovi, sonce jo žge in tako slabijo mikroorganizmi v tleh.
Da bi se temu izognili in zaščitili prst ter jo obogatili, grede posejemo z rastlinami, ki jih pozneje podkopljemo. S svojo listno maso delujejo kot organsko gnojilo, izboljšujejo prst in vežejo dušik. Sejemo jih v zrahljano prst in nato dobro zalivamo.
Nekatere med njimi niso prezimno trdne, zato jih spomladi prekopljemo. Prezimno trdne rastline spomladi pustimo, da razvijejo listno maso, jih pokosimo in nato podkopljemo. Ker rastline dušika iz zraka ne morejo sprejeti (lahko ga sprejemajo le v vezani obliki), ga navadno nadomestimo z nitrati, ki so glavna sestavina umetnih gnojil. Rastline po takem gnojenju rastejo prehitro, zato so manj odporne in občutljivejše za bolezni in škodljivce. Mikroorganizmi v zemlji vežejo dušik, zato pri umetnem gnojenju nimajo prave funkcije in počasi odmrejo. S tem se zmanjša sposobnost prsti, da se sama obnavlja in bogati. Pri rastlinah zelenega gnojenja se dušik organsko veže in ne more izhlapeti v zrak niti se izprati v zemljo.
Med rastline za zeleno gnojenje prištevamo oljno repico (lahko jo sejemo jeseni ali spomladi, odvisno od tega, kaj bomo sadili na grede), gorčico (daje veliko zelene mase, pravijo ji tudi zelena lopata, ker tako močno rahlja tla. Dobro jo je sejati tja, kjer bo pozneje rastel krompir, ker uničuje krompirjevo ogorčico), žametnico (deluje proti utrujenosti tal), gabez (ima veliko listne mase in jo lahko tudi kompostiramo), zimsko grašico (s koreninskimi bakterijami veže dušik).
Za zeleno gnojenje so primerne tudi detelje, zlasti lucerna in grmasta detelja.Podkopane detelje vežejo dušik in so vir dušika za druge, gojene rastline. Vse bolj se uveljavlja facelija, ki jo pogosto vidimo tudi na poljih. Je dobra paša za čebele in s svojimi sivo modrimi cvetovi vnese lepoto med polja. V semenarnah lahko kupimo že pripravljene mešanice semen za zeleno gnojenje.
