Revija Zeleni Raj

Poznate zgodbo o zvitih možeh, junaških Grkih, ki so se deset let bojevali za lepo Heleno in neosvojljivo mesto Trojo, obdano z visokim obzidjem? Ker mesta niso mogli osvojiti z bojem, so se premetenci domislili zvijače. Trojancem so v znak sprave ob svojem  odhodu poklonili velikega lesenega konja.

Meščani obleganega mesta so hvaležno sprejeli poklonjenega konja in z neosvojljivega obzidja radostno spremljali odhod jadrnic, polnih sovražnih grških vojščakov. Toda, glej ga, zlomka! Ponoči, ko so meščani, utrujeni od praznovanja zmage, legli k počitku, so se iz trebuha konja izvile postave junakov, ki so skriti v »darilu« čakali noči. Od znotraj so odprli velika, težka mestna vrata, ki so zdržala vse njihove napade, in v mesto spustili tovariše. Ti v resnici sploh niso odpluli, temveč so v skritem zalivu čakali, da pade noč. Z zvijačo so zavojevali mesto in pomorili domačine.

Zavojevalke, ki jim nevede ponujamo zatočišče
Zgodba sicer sodi med najlepše antične pripovedke, vendar zato še ni za med staro šaro. Kajti nekaj trojanskemu konju podobnega so tudi rastline, ki jim strokovnjaki pravijo tujerodne invazivne vrste rastlin ali kratko invazivke. Sprva so kot okrasne rastline lepšale parke in vrtove, od koder so se skozi ali pod ograjo izmuznile v naravo in se začele nenadzorovano širiti. Ker nimajo naravnih sovražnikov in rastejo tudi v najbolj nemogočih razmerah, so skoraj neuničljive. Zato kmalu zavojujejo mesta, na katerih so prej rasle domače, avtohtone vrste rastlin, ki zaradi  divjaških invazivk propadejo.

Še pred dvema desetletjema je bil pojem »tujerodna invazivna vrsta« ali »invazivka« skorajda neznan. Vsaj v Sloveniji je bilo tako, čeprav smo poznali zgodbe o težavah z opuncijo v Avstraliji, slišali smo za neukrotljive vodne hijacinte v Indiji, morda je do nas segla vest o težavah z regratom in krvenko v Severni Ameriki. Hkrati pa smo ugotavljali, da nekaterih vrst okrasnih rastlin ne kaže saditi na vrt, saj se iz majhnega nasada hitro razširijo po vsem vrtu, skočijo čez vrtno ograjo ali se splazijo pod njo, in jih je kmalu polna vsa okolica.

Pogosto gre za iste vrste, ki jih je v novo domovino kot okrasne rastline prinesel človek, tu pa so se v nadaljnjih generacijah tako dobro ustalile, da so postale ne le »hvaležne« vrtne rastline, ampak kmalu že tudi močno »nehvaležni« pleveli.

Če govorimo o tujerodnih invazivnih vrstah rastlin v ožjem smislu, so to tiste vrste, ki so se v novem okolju sposobne hitro širiti tudi na naravna ali polnaravna rastišča, z množičnim pojavljanjem pa močno spremenijo zgradbo teh nanovo zasedenih življenjskih združb (vrstni sestav in količinska razmerja med posameznimi vrstami) in njihovo delovanje.

Iz te ožje pojmovne definicije invazivk tako izločimo običajne plevele, ki uspevajo v glavnem le na obdelanih tleh. Z njimi se vrtnarstvo in kmetijstvo srečujeta in spopadata že stoletja. Prav tako v kategorijo invazivk ne sodijo tiste tujerodne vrste, ki se morda zunaj gojitve pojavljajo le prehodno, leto, morda nekaj let, ter na drugi strani nekatere tuje rastline, ki so se sicer razširile v naravne združbe, a se nikdar ne pojavljajo tako množično, da bi močno prizadele zgradbo in/ali delovanje te združbe. Tudi nekaterim domačim vrstam bi ob množičnem pojavljanju lahko rekli invazivke, vendar se pojavljajo le prehodno v neki fazi naravnega zaporedja rastlinskih združb v smeri proti trajni gozdni združbi, ki je v večjem delu Slovenije tista prava naravna vegetacija. Take so na primer robide, ki se razbohotijo na posekah, ali pa šašulica, ki množično zaraste opuščene obdelovane površine na peščenih tleh.

Od kod vrtne invazivke izvirajo in kako so prišle k nam?
V naši flori je kakih 30 vrst, ki bi nedvomno ustrezale definiciji pojma invazivka. Večji del teh je človek v naše kraje zanesel namenoma kot okrasne rastline. Tako so prva desetletja prilagajanja novemu okolju pogosto minila v botaničnih vrtovih, kasneje se je gojenje nekaterih »hvaležnih« okrasnih vrst razmahnilo tudi po domačih vrtovih in pogosto so tudi tu te vrste desetletja dolgo uspevale popolnoma nedolžno. Le nekatere med njimi, navadno tiste, ki izvirajo z vzhoda zmernega predela Azije in z vzhoda Severne Amerike ter so tudi v svoji prvotni domovini zelo razširjene, so si postopno začele utirati pot v naravo. Nekaterim je uspelo pobegniti v obliki semen ali plodov, še zlasti če so jim pri tem pomagale ptice ali veter, druge so se razširile z odlomljenimi koščki poganjkov z veliko sposobnostjo regeneracije, tretje so se pod vrtnimi ograjami splazile z razraslimi podzemnimi poganjki. Ko se je enkrat populacija take ubežnice ustalila kje v naravnem okolju, se je širila naprej vzdolž naravnih koridorjev z ustreznimi rastnimi razmerami, na primer ob rekah, po robovih gozdov, ob gozdnih kolovozih.

Nekatere med njimi so svojo uspešno pot z vrta v naravo začele pri nas, na primer deljenolistna rudbekija, ki so jo v ljubljanskem Mostecu opazili že pred poldrugim stoletjem, druge so se uspešno namnožile v tujini, v kateri od sosednjih držav, in so nato prešle naše meje v neubranljivem valu. Pri tem jim je neredko ponovno pomagal človek, predvsem gozdarji in čebelarji.

Kako takšne rastline škodijo naši naravi?
Invazivke preprosto nadomestijo naravno rastlinstvo. Če se pozno poleti sprehodimo ob kateri od nižinskih rek ali potokov, po opuščenih kraških travnikih, po poti v gabrove gozdove Panovca, je množičnost invazivk preprosto dejstvo, pred katerim si ne moremo več zatiskati oči. Ob rekah so razviti skoraj neprehodni sestoji japonskega dresnika, topinamburja, deljenolistne rudbekije, oljne bučke, žlezave nedotike, kraški travniki se zaraščajo z robinijo in visokim pajesenom, grmičasto podrast gozdov v spodnji Vipavski dolini sta nadomestila japonska medvejka in japonsko kosteničje. Vrst, ki so tod uspevale še pred pol stoletja, preprosto ni več. In številne med njimi so bile redke in ogrožene.

In kaj naj ob tem storimo ljubiteljski vrtnarji?
Najmanj, kar lahko storimo, je to, da jih čim prej odstranimo s svojih vrtov. Pozorni moramo biti tudi pri vnašanju novih vrst na vrt, še posebej če nam jih podari kdo zato, ker so se mu na vrtu bujno razrasle. Tudi vrtnarijam žal ne moremo zaupati, da nam ne bodo prodale kake invazivke. Celo tiste, ki so pokazale naklonjenost reševanju tega perečega problema, ne morejo za vse stotine vrst, ki jih ponujajo, poznati vseh njihovih lastnosti. Žal smo v kar nekaj vrtnih centrih naleteli na popolnoma gluha ušesa, ko smo se prišli pogovarjat o možnostih obveščanja kupcev o invazivnosti okrasnih rastlin.