Revija Zeleni Raj

Za dobro preskrbo in dobro rast je zelo pomembno, da je zemlja kakovostna. Ko gradimo hišo ali delamo ob njej s težkimi stroji, zemljo okrog hiše pogosto precej uničimo, stlačimo, v njej ostanejo kosi gradbenega materiala, opeke, gramoza in še česa. Seveda želimo po končanih delih zemljišče takoj izboljšati, vendar tega ne moremo narediti čez noč. Potrebno je kar nekaj časa in ponovnega prekopavanja, neredko je treba neustrezen material tudi odstraniti in pripeljati nove, sveže prsti, da se vzpostavi prvotno stanje.

Prst je geološko tisti del zgornje plasti tal, v katerem rastejo rastline. Nastaja kot posledica fizikalno-kemičnih in bioloških procesov. V biološke procese so vključeni bakterije, glive, lišaji, rastline in živali. Kako to poteka, si najlažje ogledamo kje na Krasu ali v visokogorju, kjer je veliko skalnih površin. V skalne razpoke, včasih tudi v povsem majhne zajede, se naseli kakšna rastlina, ki vztraja kljub nemogočim razmeram. Takim rastlinam rečemo pionirske vrste. Te so tiste, ki s svojimi odmrlim listjem, morda zadrževanjem nanesenega materiala, ob nalivih ali ob polzenju snega s časom v te skalne razpoke zberejo rodovitno zemljo.

Do zemlje, kakršne smo vajeni na naših vrtovih, na tak način še dolgo ne bi prišli, dejstvo pa je, do so rastline eden izmed pomembnih dejavnikov pri razvoju prsti. Na vrtovih nimamo časa čakati na tak razvoj, ki sicer traja stoletja. Zato zemljo, ki jo imamo okrog hiše, poskušamo obogatiti in izboljšati, da bi čim bolj ustrezala rastlinam, ki jih tam želimo saditi. Vse rastline na našem vrtu ne bodo uspevale. Ene bolj ljubijo kislo, druge bazično prst. Večji del rastlin ima najraje zemljo, ki je približno nevtralna do rahlo kisla ali rahlo bazična. Običajno takšni zemlji rečemo, da je rodovitna, ker pač na njej najbolje uspevajo za človeka pomembne rastline.

Ločimo tri najosnovnejše tipe: lahko peščeno, srednje težko peščeno in pa težko ilovnato zemljo. Na barju najdemo še zelo črno humusno zemljo, ki pa reagira močno kislo.

Kakšno zemljo imamo na vrtu, lahko ugotovimo tako, da zgrabimo kepo zemlje, jo stisnemo v dlani, in če se nam vsaj delno razsuje, potem je naša zemlja razmeroma dobra. Če nam zmerno vlažna zemlja, ko jo stisnemo v pesti, ostane več ali manj skupaj, pomeni, da imamo dokaj glineno prst. Drug skrajni primer pa je zelo peščena zemlja, ki se ne sprime, ali celo mivkasta, ki nam polzi skozi prste, če je le dovolj suha.

Tudi barva prsti nam nekaj pove. Temno do črna obarvana zemlja je navadno rodovitnejša. Vendar to ne drži vedno. Tudi zelo kisla barjanska zemlja je povsem črna, vendar prav kislost onemogoča rast mnogim rastlinam. Dandanes lahko kupimo različne majhne priročne merilnike pH, ki nam pokažejo, kakšno zemljo imamo. Ph nevtralne zemlje se giblje okrog 7 (6,5–7,5), nižje vrednosti nakazujejo bolj kislo, višje bolj bazično prst.

Vsako prst se da izboljšati in obogatiti. Z mineralnimi gnojili to lahko naredimo na hitro, vendar žal ne učinkujejo dolgo, z dodajanjem organskih snovi pa je postopek dolgotrajnejši, vendar tudi zaleže dlje časa. Kisli zemlji predvsem v zimskem in zgodnjem pomladanskem času dodajamo apno in s tem delno spremenimo njen pH. Če imamo okrog hiše zelo ilovnato zemljo, je smiselno z lokalnimi drenažami poskrbeti za odvajanje vode od rastlinskih korenin, če je to izvedljivo. Druga rešitev pa je nasutje nove prsti v dvignjene grede, kamor potem rastline sadimo na dvignjene otočke. Ilovici dodamo listavko, mivko ali zrel kompost in tako izboljšamo njeno prepustnost.

Po koncu rasti večino rastlin odstranimo, ali vsaj njihove suhe dele, da vrt ne bi bil videti zanemarjen. S tem nehote siromašimo zgornjo humusno plast. Zato na vsak vrt sodi kompostnik ali kup, kamor odmetavamo odpadni rastlinski material. Najbolje je, da ga postavimo na senčen prostor pod grmovjem ali drevjem. Če je kompostnik na sončni legi, ga čez poletje zasadimo z bučami, ki bodo dobro uspevale, hkrati pa bodo z zeleno maso zadrževale vlago.

Kompost praviloma zori tri leta, zato je najbolje, če imamo tri kupe, tako da ga vmes premečemo. Če tega ne delamo, moramo vsako leto začeti zbirati organske odpadke na novem kupu. Prvi kup po treh letih z grobo mrežo presejemo. Novonastalo zemljo vrnemo na vrt, od koder smo jo vzeli. Ne pozabimo, da v naravi v zemlji vedno snovi krožijo. Če ta tok prekinemo – kar na vrtu običajno delamo, ker ne pustimo rastlin popolnoma odmreti –, potem moramo zemlji te snovi tudi vračati.

Kakšno zemljo imamo okrog hiše, lahko ugotovimo tudi po rastlinah, ki rastejo v naši bližini. Naštejmo nekaj tipičnih rastlin, ki ljubijo kislo ali bazično zemljo. Med kisloljubne vsekakor sodijo borovnica, orlova praprot, jesenska vresa, šmarnica, rebrenjača, od drevesnih vrst pa pravi kostanj in hrast. Tipične rastline apnenčastih (bazičnih) tal pa so črni teloh, spomladanska resa in tevje.

Za rast rastlin mora biti v zemlji še več makro- in mikro elementov. Posebej je pomembno, kako so rastlinam dostopni. Najpomembnejši makroelementi so: C (ogljik), O (kisik), H (vodik), N (dušik), P (fosfor), K (kalij), Ca (kalcij), Mg (magnezij), S (žveplo), Na (natrij), Si (silicij) in Cl (klor). Dušik pospešuje rast, fosfor pospešuje rast sejančkov in še posebej nitastega koreninskega sistema, kalij pa pospešuje cvetenje.

Prav tako so pomembni mikroelementi: Cu (baker), Zn (cink), B (Bor) idr. Rastline potrebujejo v manjši meri skupno okoli 40 različnih elementov. Za mineralno preskrbo rastlin je pomemben Liebigov zakon minimuma, ki pomeni, da optimalno rast rastlin vedno določa element, ki se v razmerju do drugih pojavlja v najmanjši količini.

Poleg ustrezne mineralne sestave mora biti vrtna zemlja bogata tudi s humusom, ki prav tako vsebuje mineralne snovi, predvsem pa mnogo organskih snovi in različnih mikroorganizmov. Če humusa primanjkuje, moramo prst obogatiti s kompostom, uležanim hlevskim gnojem ali humusom, ki ga pridelajo deževniki.