Revija Zeleni Raj

Slovenci zelo radi komentiramo vse mogoče dogodke tako po svetu kot v domačih logih, vemo vse o sosedih in življenju ljudi, ki jih nikoli še srečali nismo. Vemo, kaj bi bilo treba storiti s tem ali z onim in kako spremeniti to ali ono. Vse lepo in prav, če bi bili tako kritični tudi do sebe oziroma do svojih bližnjih in bi najprej pometli pred svojim pragom. Dobesedno pometli in potem pometeno tudi ustrezno odstranili.

Da nam to ne gre najbolje od rok, se pokaže že na krajšem izletu v bližnjo okolico, kjer nas pričakajo kupi najrazličnejših odpadkov, ki so jih tja pripeljali od kdove kod. Kljub pozivom o ločevanju odpadkov in kljub opozorilom strokovnjakov o škodljivosti takšnega odlaganja se še vedno prevečkrat dogaja, da odpadke zapeljemo do bližnjega grabna, kotanje ali, kar je še lažje, odložimo ob poti za prvim ovinkom. Izgovor, češ naj se z varstvom narave ukvarjajo poklicani ali saj moji odpadki niso škodljivi, nikakor ne opravičuje naših dejanj in ne more biti sprejemljivo ravnanje.

V želji, da bi bili podobni »naprednemu« Zahodu, nekritično sledimo njihovim muham in zato včasih zavržemo tudi marsikaj dobrega oziroma najboljšega, kar imamo (smo imeli). Dobro, tekočo vodo na primer. Zakaj bi si jo točili iz pipe kot nekoč, če pa lahko v akciji kupimo šest plastenk z odlično vodo, ki priteče iz globin gora? Ob tem pozabljamo dvoje.

To, da so površinske vode ali podtalnica vedno bolj ogrožene prav zaradi odpadnih snovi, ki jih odlagamo v bližini vodnih virov ali nad njimi, in da po drugi strani nekomu plačujemo tisto, kar bi moralo biti brezplačno dostopno vsem – čisto vodo. Da je stvar še hujša, je takšna voda lepo zapakirana v plastenke, ki se potem kopičijo na odlagališčih, in krog je sklenjen.

Zato je nadvse pomembno, da se zavemo, kako škodljivo je odlagati odpadke na neprimerne kraje, in da vsi skupaj, začenši pri sebi in lastni družini, skrbimo, da bo takšnih odpadkov čim manj ter da bomo z njimi odgovorno ravnali že na začetku, v kuhinji. Tehnologija opremljanja kuhinj sledi trendu ločevanja odpadkov, zato imajo moderno načrtovane kuhinje že pod pultom poseben prostor z več prekati, kamor sproti razvrščamo posamezne skupine odpadkov.

Se sploh zavedamo, koliko kakovostne prsti bi lahko nastalo iz bioloških odpadkov, ostankov sadja in zelenjave, trav, kartonov in odpadlega listja? Če bi jim dodali tudi zmleta debla dreves in grmov, bi se razgradilo ogromno mase, ki bi lahko ob letu osorej kot dobra prst služila za zasajanje cvetličnih korit in loncev. Na žalost jeseni lahko vidimo zabojnike za smeti do vrha natlačene z listjem, ki ga tja odlagajo prebivalci bližnjih hiš, namesto da bi skupaj naredili kompostnik in potem spomladi brez truda pridobljeno prst uporabili za zastirko na gredah ali gnojenje domače trate, s  katere so jeseni tako skrbno pograbili vsak listič.

Če v kompostniku zbiramo domače ostanke, ki ne vsebujejo pesticidov in herbicidov, ker jih na vrtu ne uporabljamo, lahko s pridobljenim kompostom gnojimo tudi zelenjavne gredice. Kompostnika ne bo težko izbrati, saj je na trgu mogoče izbirati med več vrstami kompostnikov, lahko pa nam ga naredi bližnji mizar ali se izdelave loti spretnejši družinski član. Poceni ga naredimo tudi sami iz gostejše mreže ustreznih mer, ki nam jo odrežejo že v prodajalni. S kovinskimi palicami, ki jih zapičimo v tla, in z žico, s katero pritrdimo mrežo, bo nastal priročen kompostnik, ki bo prav tako dobro služil svojemu namenu. Kompostnika nikoli ne postavimo na osončen prostor, temveč naj bo na senčnem delu vrta. Po potrebi ga tu in tam zalijmo, da bodo sestavine v njem vedno vlažne. Da ohrani stalno temperaturo tudi pod površjem, ga pozimi prekrijemo s kartoni ali staro preprogo.

Pred leti so se v naseljih sicer pojavili tako imenovani ekološki otoki ali, uradno imenovani, krajevna reciklažna dvorišča za ločeno zbiranje odpadkov, ki pa mnogih prebivalcev niso prepričala. Še vedno je lažje vreči med seboj pomešane vrste smeti v edini zabojnik na dvorišču, kot pa jih hraniti in odlagati ločeno. Če so takšni zabojniki večkrat polni, imamo še izgovor več, da tega ne počnemo.

Pri ločenem zbiranju različnih vrst odpadkov, ki naj bi jih ločevali že na domačem dvorišču, se znajdemo pred težavo, kam postaviti vse zabojnike in posode, ki jih za takšno zbiranje potrebujemo. Posode za papir, steklo, pločevinke in večje kosovne odpadke namreč potrebujejo prostor, ki je na današnjih vrtovih zaradi visokih cen zemljišč že tako ali tako omejen. Z enako težavo se srečujejo tudi v tujini, le da tam prebivalcem ponujajo različne možnosti, da se vsak lahko odloči za primeren ekološki otok. Ponujene rešitve so presenetljivo preproste, obenem pa z izbiro katere izmed njih poenostavimo življenje sebi in okolici, hkrati pa prispevamo k zavedanju o škodljivih posledicah nenadzorovanega odlaganja vsakršnih odpadkov.

• Posebno poglavje, ki se ga morda premalo zavedamo, je ravnanje s posebnimi odpadki, kamor uvrščamo zdravila, ostanke barv in lakov, različna topila, čistila, kozmetična sredstva, zdravila, rastlinska zaščitna sredstva (herbicide) in sredstva za zatiranje škodljivcev (pesticide), neonska svetila, živosrebrne žarnice ter cevi, baterije, dele elektronske opreme in akumulatorje. Posebej nevarno je njihovo sežiganje in razkrajanje njihovih organskih delov na kompostu ali v naravi. Zato moramo takšne odpadke obvezno oddati na določene kraje (lekarne, prodajalne čistilnih sredstev in barv) ali ob občasnih akcijah pobiranja posebnih odpadkov, ki jih organizirajo občine. V večjih mestih imajo na komunalnih odlagališčih tudi posebne zabojnike, namenjene nevarnim odpadkom.

• Kako pereč problem je odpadna embalaža, lahko ugotovimo iz podatka, da ta sestavlja od 30 do 50 odstotkov prostornine vseh komunalnih odpadkov. Ker je njen videz pomemben pri prodaji posameznih izdelkov, je zelo raznovrstna, tako po obdelavi kot po uporabljenih materialih. Da bi lahko poskrbeli za učinkovito uničenje takšne embalaže, bi morali biti v končno ceno izdelka vključeni tudi stroški razgradnje. Kupci bi se zato odločali za trajnejšo ali večkrat uporabno embalažo, zbrani denar pa bi proizvajalci porabili za iskanje novih tehnologij razgradnje. Običajno so izdelki, ki jih je mogoče reciklirati, označeni z znakom.

• Ena od ključnih težav sodobne civilizacije so odpadni izdelki, ki so bili nekoč razgradljivi, dandanes pa zaradi naraščajočega števila prebivalstva in potrošništva pomenijo resno grožnjo našemu planetu. Čedalje bolj pereč problem je onesnaževanje voda, v povezavi z erozijo tal pa je že katastrofalen, če ne alarmanten. Država bi morala za vse onesnaževalce voda uvesti stroge kazni in disciplinske ukrepe, ki bi zajemali delo na področju ozaveščanja ljudi in sodelovanje pri praktičnem čiščenju voda.