Izšla je nova številka!

Trni kot orožje

O živih mejah smo pogosto pisali in spodbujali njihovo zasajanje, saj imajo številne pozitivne učinke za naše okolje, poleg tega pa so vsaka po svoje privlačne. Seveda ne zanikamo, da je z njimi

Vrtnine za čedalje bolj vroča poletja

Podnebne spremembe v naše poletje prinašajo vse bolj ekstremne temperature, veliko daljša pa so tudi obdobja, ko se temperature gibljejo nad 20 °C. Tako se spreminjajo tudi pravila gojenja nekater

Priprave na zasaditev balkonskih in okenskih korit

Skoraj ni človeka, ki ne bi ob pogledu na cvetoče pročelje hiše zavzdihnil od lepote. Okrasna korita na balkonskih ograjah in okenskih policah še tako preprosti hiši dodajo srce, kanček glamurj

+ še mnogo več preberite v zadnji številki!

Balkoni

Kaj je narobe z mojo pelargonijo?

Priredba: Karmen Zalesjak

Pelargonije so klene in prilagodljive rastline in zaradi tega običajno brez posebnih težav. Kljub temu pa se lahko zgodi, da tudi pelargonije zbolijo.

Kdor pelargonije pozna, ve, da jih je preprosto vzgajati in da le redko zbolijo. Le malo je treba za to, da so rastline zdrave in jih lahko občudujemo v bujnem cvetenju. Vsa skrivnost je v tem, da predolgo ne pozabimo nanje. Če jim vsak dan namenimo kako minuto, da odstranimo liste, ki se sušijo, in ovenele cvetove, si jih ob tem pobliže ogledamo, bomo opazili, ali je kaj narobe.

Napake pri gojenju

Lahko se zgodi, da med sezono pelargonije pokažejo znake težav. Včasih se nam zdi, da životarijo, da ne rastejo, drugič, da so listi čudno obarvani. V takih primerih gre na splošno za tako imenovane fiziopatije, začasne motnje ali bolezni, ki so posledica napačne oskrbe rastline. To so lahko pomanjkanje ali preveč vode, previsoke temperature, pomanjkanje hranil itd. Da si rastlina opomore, je dovolj, če odstranimo vzrok za težavo. Včasih, posebno med poletjem, je dovolj, če rastlino prestavimo na svetel in hladnejši prostor, saj pelargonije ljubijo sončne lege, toda ne pretirano vroče.

Škodljivci

Če opazimo luknjice na listih, je skoraj gotovo, da je to delo majčkenih ličink žuželk. Ličinke se prehranjujejo z rastlinskimi tkivi in so nenasitne. Poškodbe so vidne s prostim očesom. Če se pojavijo na omejenem predelu, je najbolje, če jih ročno odstranimo. Je pa potrebna pazljivost, saj so ličinke zelene barve, kot listi rastline, in so včasih skrite na spodnjem delu listov. Če je rastlina močno napadena, kar pomeni, da lahko preštejemo več napadenih listov, je bolje poseči po ustreznem sredstvu proti škodljivcem.

Hujša težava je napad rastlinjakove ščitaste uši, ščitkarja ali bele mušice (Trialeurodes vaporariorum), ki napade veliko število okrasnih rastlin, vrtnin in sadnih dreves. Odrasle žuželke spominjajo na drobne bele metuljčke, ki odletijo takoj, ko se dotaknemo rastline, zato jih ponekod imenujejo tudi bele mušice. Žuželke v zgodnejših stadijih razvoja so ploščate, ovalne, belo zelenkaste barve in se v velikih skupinah skrivajo na spodnji strani listov.

Ščitkar najbolj napada pelargonije regalke, ki jim pravimo tudi velikocvetne, angleške ali kraljevske pelargonije (Pelargonium grandiflorum), manj pa pokončne pelargonije (zonalke) (Pelargonium zonale), pri katerih je del lista (cona) pogosto temneje obarvan z nagubanim listnim robom, ali bršljanke (Pelargonium peltatum). Rastline lahko poskusimo rešiti tako, da odlomimo napadene liste in jih hitro zapremo v papirnato vrečko. Ščitkarja lahko zatiramo z naravnimi sredstvi ali pa s »kemijo«, tj. z ustreznim preparatom na osnovi imidakloprida. Med naravne insekticide spadajo pripravki iz rastlin, kot so koprive, rman, vratič, bezgovi, paradižnikovi in rabarbarini listi. Škropimo zjutraj, večkrat zapored, v presledkih po nekaj dni. Včasih pa je edina rešitev, da rastlino uničimo in zavržemo posodo skupaj s prstjo.

Listne uši lahko napadejo mlade poganjke in cvetne popke ter jim preprečijo razvoj. Ena od vrst uši, ki jo najpogosteje najdemo na pelargonijah, je siva breskova uš (Myzus persicae). Drugotna škodljiva posledica listnih uši (kot tudi drugih žuželk, ki prebadajo liste, da iz njih sesajo rastlinski sok) je razširjanje virusov, proti katerim pa ni zdravila. Proti ušem se lahko borimo tako, da napadene dele rastline umijemo z razredčeno milnico ali poškropimo z enim od mnogih insekticidov proti listnim ušem, ki jih dobimo v specializiranih trgovinah. Naravno sredstvo pripravimo sami iz kopriv, lahko pa tudi iz vratiča, rmana idr. Lahko poskusimo tudi z mešanico nepasteriziranega mleka in vode (v razmerju 1 : 1), če rastline redno škropimo na pet ali šest dni.

Med škodljivci pelargonij je treba omeniti tudi pršice. Majceni, zelo gibčni pajki rdečkaste ali rumenkaste barve živijo na spodnji strani listov v bližini listnih žil. S svojimi vbodi poškodujejo liste, da počasti dobijo sivkast, prašen videz. Če je rastlina močno napadena, so listi zapredeni s pajčevinasto kopreno, ki še dodatno slabi rastlino. Pršice odstranjujemo tako, da rastlino poškropimo z močnim curkom vode ali posežemo po ustreznem pesticidu. Sonaravno usmerjeni ljubitelji bodo pripravili česnov čaj ali pripravke iz vratiča, preslice in rabarbare.

Bolezni

Pri rastlinskih boleznih gre za bakterije ali mikroskopske glive, ki se razmnožujejo s trosi. Trosi ostanejo neaktivni, dokler vlaga in temperatura nista ustrezni za njihov razvoj. Žal je pogosto, ko opazimo bolezen, že prepozno. Kljub temu je dobro vedeti, kakšno škodo povzročajo. Okužene rastline je treba ločiti od drugih, da preprečimo širjenje okužbe.

Če se tkivo spodnjega dela stebla in glavne korenine zmehča in postane sivo črnkaste barve, zgornji del rastline pa porumeni in se suši, gre za gnitje pritlehnega dela stebla oz. padavico. Povzročitelj, gliva Pythium spp., najpogosteje napade potaknjence in mlade rastline, če je vlaga visoka in temperatura nizka. Napadene rastline uničimo.

Podobne okoljske razmere, ki največkrat vladajo v zaprtih prostorih (prezimovališčih), botrujejo tudi razvoju druge vrste glivičnega parazita, imenovanega Botrytis cinerea. Ta  povzroča sivo plesen. Na listih, cvetovih in mladih steblih se pojavijo rjavkaste lise, ki jih kmalu prekrije sivkasta prašnata plesen, nato sledi gnitje prizadetih delov. Ukrepati moramo takoj, tako da ločimo cvetlične lonce in s tem pripomoremo h kroženju zraka. Rastline ne močimo, predvsem ne po listih. Posežemo lahko po pripravkih iz žajblja ali kamilic ali po ustreznem fungicidu.

Pokončne pelargonije (zonalke) lahko napade tudi gliva Puccinia pelargonii, ki povzroča bolezen, znano kot pelargonijina rja. Med pomladjo in poletjem se na zgornji strani listov pojavijo okrogle lise svetlo rumene barve, na spodnji strani pa se na istem mestu pojavijo rjaste pike, ki so razporejene v majhnih koncentričnih krogih. Napadeni listi porumenijo in odpadejo. Vsa rastlina pa oslabi in neha cveteti, v najhujših primerih celo odmre. Rastlini pomagamo tako, da napadene liste odstranimo, poškropimo s pripravkom iz preslice ali uporabimo ustrezen fungicid.

Dreamstime