Revija Zeleni Raj

Ljubiteljske vrtnarje in tiste, ki imajo samo velik balkon ali teraso, navdušujejo s svojimi res velikimi cvetovi, pa tudi z omamnim vonjem, ki je prav tako značilnost angelskih trobent, kot tudi pravijo kristavcem.

Nas seveda zanimajo okrasni kristavci in ne plevel. Pri nas namreč uspeva v naravi ena sama vrsta kristavca, ki se razrašča kot enoletni plevel: navadni kristavec (Datura stramonium). Ta je tujek v naši flori, saj izvira iz tropske Amerike. Kljub tujemu izvoru je pri nas že dolgo znan, kar potrjuje dolg seznam domačih imen v eni od knjig naše poznavalke, žal pokojne, Ruth Podgornik Reš: svinjska dušica, hudobilnik, kužnik, pokalica, polonino seme, bodeča jabolka, volek. Zraste do en meter visoko, cveti pa od junija do oktobra. Trobentasti cvetovi se razpro iz gub, v katere so zloženi, usmerjeni so kvišku, beli z rahlim vijoličnim nadihom. Plodovi so obdani z bodicami, podobni so kostanjevim ježicam, le da so zeleni.

Okrasni kristavci so mnogo bolj opazni. Pri tem ne moremo mimo botanike. Po novem se rastline, ki so nekoč spadale v enotni rod Datura, delijo v dva sorodna, a ločena rodova. V rod Datura so zdaj uvrščene le zeli, ki jim je poleg neolesenelih stebel skupno še to, da so njihovi (praviloma manjši) cvetovi obrnjeni navzgor. V drugem rodu Brugmansia, ki prav tako spada v družino razhudnikovk, pa so oleseneli kristavci, ki se razraščajo v obliki grmov ali manjših dreves. Praviloma so doma v tropskih območjih Srednje in Južne Amerike. Njihovi veliki cvetovi visijo obrnjeni navzdol. 

S tem smo že nakazali, da so okrasni kristavci, kakršne poznamo s teras in iz botaničnih vrtov, zdaj uvrščeni v rod Brugmansia in da jih ne smemo več imenovati dature.

Rodova obsegata več kot 25 vrst iz Srednje in Južne Amerike, pa tudi Azije. Vse vrste imajo velike liste in velike trobentaste cvetove. Osupljivo velika cvetna čaša je v resnici ovršni list. Skupni so jim tudi plodovi. Ti imajo po štiri predale, v katerih so ploščata semena. Nekateri plodovi so mesnati. Vsi vsebujejo strupene alkaloide. Ti povzročajo halucinacije, nemir, prenehanje dihanja; uživanje semen je že povzročilo tudi smrt.

Ob tem se mi zastavlja vprašanje: če vsi vemo, da je rastlina v celoti, ne le njeno seme, strupena – mar nam to preprečuje, da bi jo kljub temu gojili, občudovali in skrbeli zanjo? Je treba res vse preizkusiti na sebi? Pisati o tem na spletnem forumu in spraševati, KOLIKO je strupena? Tudi krompir nam bo škodil, če bomo jedli zelene plodove, ki se razvijejo iz cvetov, ali če bomo liste pripravili kot špinačo … Kako da potem o krompirju ne govorimo kot o strupeni rastlini?

Kogar bodo kristavci začarali (nekoč so jih namreč imeli za eno od čarovniških rastlin, ker so menda čarovnice z deli rastlin omamljale sebe ali svoje občinstvo), bo hotel imeti pestro paleto teh občutljivih grmov.

Zato jih kar naštejmo:

• Brugmansia arborea – drevesasti okrasni kristavec je robusten, vednozelen ali delno vednozelen grm, visok do tri metre, zelo občutljiv za mraz. Ima jajčaste, do 20 cm dolge liste. Poleti in jeseni visijo z vejic močno dišeči in trobentasto oblikovani beli cvetovi, dolgi od 16 do 20 cm.
• B. aurea – zlati okrasni kristavec, podoben drevesastemu, a še višji, od 6 do 11 metrov, tudi cvetovi so podobni, od 15 do 25 cm dolgi, beli in rumeni.
• B. x candida – beli okrasni kristavec je do štiri metre visoko majhno drevo ali grm, s puhastimi dlakavimi jajčastimi listi. Odlikujejo ga viseči, lijakasti beli, rožnati ali rumeni močno dišeči cvetovi, dolgi do 30 cm.
• B. rosei  – do šest metrov visok in širok grm ali drevo, ima do 18 cm dolge jajčaste liste. Cvetovi so viseči, trobentasti, dolgi od 15 do 18 cm, v rdeči, žafranasto rumeni ali oranžni barvi, odpirajo se od konca poletja do naslednje pomladi.
• B. sanguinea – krvavordeči okrasni kristavec, do pet metrov visok grm, s krpastimi zarezanimi listi. Od konca poletja do zime razpira velike lijakaste rumene ali oranžne cvetove, zahteva vsaj 10 stopinj Celzija v prostoru za prezimovanje.
• B. suavolens – dišeči okrasni kristavec je drevo, visoko do pet metrov, doma v Braziliji. Do 30 cm dolgi viseči lijakasti cvetovi ponoči močno dišijo, imajo izrazito navzgor zavihane robove cvetne čaše. So beli, redko rožnati ali rumeni.

Kaj moramo vedeti:

• Ker izvirajo iz tropskih območij, ne prenesejo temperatur, nižjih od 7 do 10 stopinj Celzija. Prijajo jim zelo sončna rastišča, rodovitna, odcedna tla. V obdobju rasti je treba rastline v loncih obilno zalivati, ko pa nehajo rasti, zalivamo zmerno.
• Na začetku pomladi jih lahko močno obrežemo. Množimo jih spomladi s semeni, od poletja dalje pa tudi s polzrelimi ali zelenimi potaknjenci. 
• Med škodljivci so glavni rdeči pajek in pršice. Bodimo pozorni na napade pršic, ki so pogosti; odpravimo jih pač s takimi metodami, kot jih uporabljamo sicer.    
• Ena od možnosti za sajenje je tudi ta, da kristavec posadimo v pleteno košaro (iz umetne snovi ali iz žice) in jo čez poletje vkopljemo v tla na vrtu. Pred zimo rastlino s koreninami vred izločimo iz košare, presadimo v ustrezno velik lonec in prezimimo v primerno ogrevanem prostoru. Tako se bomo izognili napornemu prenašanju velikih loncev s terase v notranjost hiše. Če bo torej kristavec rasel na vrtu, v zemlji (v košari), ga bomo lažje ustrezno oskrbovali z vodo, ki je med cvetenjem potrebuje še posebej veliko. Posajenemu v lonec bomo zagotovili dovolj vlage tako, da bo vselej dovolj vode v podstavku posode.
• Veliki listi so seveda poleti zlahka žrtev zrn toče, vendar se zelo hitro obnovijo in rastlina znova zacveti.

Če nas veliki lijakasti cvetovi ne bodo pritegnili podnevi, se jim približajmo zvečer, v mraku ali ponoči, ko širijo omamen vonj. Tedaj bomo pozabili na strupenost kristavca.