Balkoni
Viteške zvezde: veliki cvetovi močnih barv
V kratkih zimskih dneh hlepimo po močnih, žarečih barvah in velikih cvetovih, saj v spominu bledijo prizori jesensko obarvanega listja, naše sobne prijateljice pa nam ne ponujajo zadosti cvetočega obilja.
Božični kaktus še zdaleč nima tiste elegance, kakršna ovija viteško zvezdo ali amarilis, kakor ji še vedno pravimo. Rdeči, rožnati ali beli cvetovi na dolgih steblih osupnejo tudi v vazah. In zima je njihov čas!
Le zavzeti ljubitelji in poklicni vrtnarji vedo, da amarilis, ki ga kupujemo v cvetličarnah in vrtnih centrih, v resnici spada v rod Hippeastrum. Več deset predstavnikov tega rodu raste v tropskih predelih Srednje in Južne Amerike, medtem ko pravi amarilis (Amaryllis belladonna) izvira iz Južne Afrike. Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj je prišlo do te zamenjave, ki se je usidrala vsepovsod, zato bomo tudi tokrat govorili o viteški zvezdi ali amarilisu, v resnici pa bomo opisovali različne sorte rodu Hippeastrum.
Ker so viteške zvezde doma v vročih predelih naše oble, je razumljivo, da jih ne moremo saditi na naše vrtove, niti na tiste ob morju ne. Zebsti jih prične že pri 15 stopinjah Celzija. V domovini uspevajo v različnih okoljih, od previsnih sklanih razpok do visokogorskih planjav s hladnim podnebjem. Tuji žlahtnitelji so s časom vzgojili desetine sort, ki tako kot starši zahtevajo kratko obdobje suše (naša jesen), temu pa naj sledi daljše zelo toplo in vlažno obdobje. To je v naših krajih pozimi, torej nimamo težav s prezimovanjem, kot z večino posodovk, občutljivih za mraz. Viteška zvezda mora biti pozimi v toplem, svetlem prostoru in tedaj jo moramo najbolj negovati. Za to nego se nam bo zahvalila z lijastimi cvetovi v vseh odtenkih rdeče barve, v snežni belini in celo v nežno rumeno zelenih tonih. Torej je amarilis ena najhvaležnejših sobnih rastlin.
Viteške zvezde lahko gojimo tudi v steklenih posodah z vodo, podobno kot nekatere sorte hijacint. Na začetku ravnamo enako kot s čebulico, posajeno v substrat, torej jo gojimo v posodi z zemljo. Šele ko se pojavi steblo s cvetnimi popki, čebulico izkopljemo iz zemlje v posodi in ji previdno umijemo korenine, da odstranimo ves substrat. Pri tem moramo biti pazljivi, saj ne smemo polomiti koreninic. Rastlino postavimo vrh steklene posode, namenjene prav takšni uporabi, tako da voda sega tik pod dno čebulice. Seveda ta rastlina prihodnje leto ne bo cvetela, saj ne bo imela možnosti, da bi zbrala potrebna hranila, jih predelala v listih in shranila v čebulici.
Pozno poleti se na policah vrtnih centrov pojavijo vrečice, v katerih obložena s slamo (ali čim podobnim) tiči velika čebulica. Debelejša ko je, več cvetov ali celo več cvetnih stebel lahko pričakujemo. Tudi pri nakupu teh čebulic upoštevajmo nasvet, naj bo čebulica zdrava, brez poškodb, plesni in trdna na otip. Tudi poganjki naj ne segajo nad vrh čebulice. Lahko jih kupimo tudi še sredi zime, bodo pač cvetele v začetku pomladi.
Izberemo posodo, ki je le (na vsaki strani) za debelino prsta širša od premera čebulice. Boljša je težja in višja posoda, saj je dobro razraščen amarilis kar težka rastlina. Priporočljivo je, da čebulico pred sajenjem za ves dan namočimo v vodo. Postavimo jo na kozarec (recimo tak, v katerem sicer hranimo marmelado), vanj natočimo vode, a le toliko, da v njej visijo korenine, nikakor pa se ne sme dotikati dna čebulice.
Tako osveženo čebulico bomo posadili v izbrano posodo, v katero smo na dno nasuli odcedno plast peska. Substrat naj bo mešanica dobre prsti in peska, da ne bo zastajala voda. Čebulico posadimo tako, da gornja tretjina štrli nad površino substrata. Posodo postavimo v topel prostor (vsaj od 20 do 25 stopinj Celzija). Ko se prikaže brst nad vrhom čebulice, jo prestavimo na končni prostor, kjer mora imeti predvsem dovolj svetlobe. Prst se ne sme izsušiti, poleg tega pa ji na 10 dni dodajamo raztopino tekočega gnojila. Z zalivanjem ne pretiravajmo, saj čebulica ne mara moče. Da bo steblo raslo zares pokonci, posodo vsak dan obrnemo za 45 stopinj.
Pravočasno pripravimo palico za oporo. Kdor bi rad imel lep in izvirno posajen amarilis, bo kupil nekaj temno rdečih šib sibirskega drena (v cvetličarni) ali pa bo podobne vejice rdečega drena (brez listja) narezal na robu bližnjega gozda. Zataknjene okoli visokega stebla bodo olepšale celoto.
Niso pa amarilisi lepi samo kot okrasne lončnice. Najsi vazo krasi samo en cvet ali pa je vanjo postavljen košat šopek, čudoviti so tudi kot rezano cvetje. Kadar si svoj dom okrasimo tako, jim lahko na preprost način znatno podaljšamo obdobje cvetenja: vsako posamezno, dolgo, votlo steblo obrnemo tako, da cvet visi navzdol, in vanj nalijemo vodo iz ročne zalivalke s tankim vratom. Odprtino na koncu stebla zamašimo s kosmom vate in amarilis postavimo v vazo.
Ko ovenijo cvetovi viteške zvezde, odrežemo cvetno steblo pri dnu in počakamo, dokler listi ne porumenijo in propadejo. Dotlej rastlino oskrbujemo kot prej. Ko se ozračje zunaj ogreje, lahko posodo prestavimo na vrt, v senco, kjer naj se rastni krog zaključi. Medtem manj zalivamo in gnojimo. Jeseni porežemo odmrlo listje, povrh posujemo nekoliko svežega komposta in ponovimo postopek spodbujanja k cvetenju. Ker imajo čebulice rade mir, pustimo viteško zvezdo vsaj tri sezone v istem substratu, brez presajanja.
Kadar listamo po tujih revijah in knjigah ali se sprehajamo po straneh svetovnega spleta, si ne moremo kaj, da ne bi zavzdihnili nad preprosto, a neprimerljivo lepoto cvetov amarilisov. Zakaj ne bi imeli enega tudi na svoji okenski polici?
